Kralj svojega šanka

Mislila sem, da je bil le obskuren neumen dogodek, a zgodilo se je ponovno. Prvič je natakar v takrat na novo odprtem (in menda finem) lokalu pred mene postavil kozarec in me opozoril, da je okrušen. "No, pazi!" je dejal mirno, hitro obrnil pete in že ga ni bilo več. Hm. Iz tega je nastala manjša anekdota, katere ponovitve se nisem nadejala, pa je vendar prišla. Tokrat je natakar v povsem drugem lokalu predme postavil čaj z okusom, ki ga nisem naročila, česar se je zavedal tudi sam. Nonšalantno je pokomentiral, da se je zmotil in hitro ocenil, da gre tako ali tako za skoraj isti okus, in že ga ni bilo več. Zanimivo. Kdaj sem postala tarča za preizkušanje potrpljenja povprečnega gosta, potrošnika? Moje potrpljenje bi moralo biti na dovolj veliki preizkušnji že takrat, ko mi za filter vrečko in skodelico tople vode prinesejo račun z zneskom, za katerega bi lahko v trgovini kupila celo škatlo istega čaja. Ta zvarek mora biti resnično najbolj precenjen artikel na ceniku pijač. No, morda ga prekaša le limonada.

Ne maram vračati k mizi prinesenega, nočem tečnariti in vsekakor si nočem pokvariti dneva s kakšnim nepotrebnim konfliktom. In ja, cepili so me s tisto nadležno potrebo po všečnosti, ki jo vztrajno skušam zatreti, a bitke je treba izbirati premišljeno, boj z natakarji pa vsekakor ni boj, v katerem bi hotela izgubiti zalogo dobre volje za tisti dan. In vsekakor bi jo.

Postrežba v povprečnem slovenskem mestnem lokalu se mi je vedno zdela zanimiva. Večina natakarjev je študentov na začasnem delu, nesposobnost za določen poklic pa tako ali tako nikoli ni omejena s statusom, starostjo, spolom ali čimerkoli že. In nekateri so resnično nesposobni za poklic natakarja. Zmedenost in kakšno pomoto, ki se jo primerno sanira, preživim z lahkoto, malce težje pa sprejmem natakarja s selektivnim vidom ali arogantnim nastopom. Pa tako malo je potrebno, da smo vsi srečni, prosim in hvala in malo plahutanja s trepalnicami, pa je.

Ko smo že ravno pri prosim in hvala – ker sem tečno bitje, me zmotijo tudi gostje, ki z natakarjem (ali komerkoli, ki ima opravka z njimi kot stranko) komunicirajo, kot da je avtomat. Tudi sama sem nekoč nekaj časa preživela za pultom in srečala marsikoga in marsikaj, od ljudi, ki so na meni sprostili vso jezo tistega dne, do ljudi, ki so se pred mano skoraj stopili v veliko sladkorno lužico.

Iz te izkušnje sem se naučila predvsem to, da ni popolnoma nobenega izgovora za slabo voljo ali celo nesramnost. Meni je uspelo biti prijazna vsak dan sproti dve leti skupaj, pa čeprav mi je kdaj kakšna stranka spila več krvi kot prvi komar v sezoni z vso svojo družino vred. Prijaznost pri tovrstnem delu pač ni stvar dobrega ali slabega dneva, ampak nekaj, kar je treba vzeti v zakup.

Težava naj bi bila predvsem v poceni delovni sili, sestavljeni iz študentskih vrst, vendar v tem ne vidim legitimnega izgovora za dve levi roki in pozo naveličanosti nad svetom. Nič čudnega, da je moj najljubši natakar uvožen iz Albanije, prijazen in okreten lahko z večino turistov spregovori kakšno besedo v njihovem jeziku in ti za nameček še polepša dan s kakšnim nevsiljivim komplimentom. Nekateri pač imajo čut za delo z gosti.

In navsezadnje tudi natakarji niso plačani zato, da prinesejo kozarec od točke A do B, ampak da opravijo neko storitev. In brez korektnega odnosa storitev ni popolna.