Ko dopust postane nočna mora

Poletje in čas dopustov je običajno nekaj, kar vedno težko pričakujemo in načrtujemo več mesecev vnaprej. Pa vendar se zdi, da nam je samo dopustovanje velikokrat prej v breme kot v veselje. Utrujajoče pakiranje, vožnja in morda še kakšna nevšečnost. Čas, ko bi se morali sprostiti, se med sabo pogovoriti, prevečkrat porabimo za prepire, in tako dopust mine, mi pa se vrnemo v službo še bolj utrujeni in z istim bremenom, kot smo jo zapustili. Kako bi to lahko preprečili, smo se pogovarjali z družinskim psihoterapevtom in dekanom Teološke fakultete Christianom Gostečnikom.

Zakaj se na počitnicah, ko bi morali biti najbolj sproščeni, sploh spremo? Kateri so običajno tisti glavni razlogi? Kaj vodi do tega, da smo pogosto slabe volje in napeti?

Kot vse v življenju je pomembna odločitev. Tudi počitnice in dopust so odločitev, in če se ljudje, ko odhajajo na dopust, ne odločijo, da bodo zares na dopustu, potem odnesejo s seboj vse konflikte, nerazrešene vsebine, občutja, ki so jih prej živeli skozi mesece in mesece. Vse to odnesejo na dopust in potem mislijo, da se bodo tam preprosto sprostili, vendar se ne morejo, ker jih ta občutja nenehno preplavljajo in bruhajo na dan. Dopust je nekaj, za kar se moraš odločiti. Odločiti se moraš, da boš sprostil telo, duha, da se boš na dopustu pogovarjal, da boš tam živel sproščeno in si oddahnil.

Poleg tega smo ljudje danes kar zasvojeni z delom, težavami in konflikti, ki jih imamo. To nam postaja tako domače, da se ne znamo več odklopiti. Zato se moramo za to zavestno odločiti. Na dopustu je tudi ogromno časa. Ni neke rutine, usmerjenosti in programa, kaj bomo delali. Ves dopoldan običajno ležimo na plaži. Žena si na eni strani želi veliko pogovorov in komaj čaka dopust, saj si reče, da bo moža na dopustu skušala pripraviti do tega, da bi se o vsem pogovorila. Mož pa si na drugi strani želi na dopust zato, da se mu ne bi bilo treba popolnoma nič pogovarjati. Tu potem nastane tisti osnovni konflikt.

Kaj vi svetujete družinam, kako preživeti dopust? Da se pred odhodom na počitnice o tem pogovorijo in naredijo načrt že vnaprej?

Ljudje naj se prej odločijo, da bodo zaživeli kot družina oziroma kot zakonca, partnerja. Osnovni cilj pa mora biti, da na dopustu doživimo nekaj novega in drugačnega. Naučiti se moramo zaživeti drug z drugim v vseh naših čutenjih, pripadnosti in ljubezni. V vsem tistem, kar imamo in kar smo. Moramo se udomačiti v tistem, če se na primer med letom zaradi stiske s časom nismo mogli.

Zakaj stvari, ki jih nosimo s seboj, ne moremo razčistiti in dati iz sebe že prej, takrat ko smo doma?

Moški in ženske smo si tukaj zelo različni. Ženska se preprosto želi pogovarjati. Ona bo rekla, ko je meni dovolj, mi telo ne da več miru in se hoče pogovoriti. Moški pa pravi, ravno o tem se ne bom pogovarjal, ker če se začnem pogovarjati, bo še slabše. V resnici to ni res. Tudi moški imamo v sebi ta instrument, ki se mu reče zmožnost pogovora. Ampak moški se mora za to odločiti, ker postane silno ranljiv, če se mora pogovarjati, tako kot ženska postane ranljiva, če se ne pogovarja. Tu smo si pač različni, čeprav smo sicer vsi ustvarjeni za pogovore in odnose. Kako pristopamo do tega, je pa različno. Moški se vedno boji, da bo ženska začela komplicirati, in kot rečemo, privlekla vse okostnjake iz omare, medtem ko si on želi samo miru, saj gre zaradi tega na dopust. Ženska pa gre na dopust zato, da bi se pogovorila in razčistila vse tisto, kar jo je vseskozi vznemirjalo.

Rešitev je, da se oba poskusita umiriti. Ženska do te mere, da začne stvari pripovedovati na način, ki jih res čuti in doživlja, moški pa do te, da si da možnost, da se začne pogovarjati. Tu zraven so seveda še otroci, ki pa vedno odigravajo naše igre. Vso našo stisko, nemir, žalosti in na drugi strani veselje bodo odigravali tudi oni.

Dopust je za večino res čas sprostitve in je nekaj čudovitega. Seveda, če se za to odločimo. Tukaj ni treba narediti nekih radikalnim premikov in sprememb. Dovolj je, da si rečemo: imeli se bomo dobro.

Kako pa naj družina razreši nek prepir, če že do njega pride?

Dopust je čas, ko imamo res čas. Dopust pomeni, da si dopustimo doživeti kaj novega. Do prepirov in konfliktov seveda velikokrat pride, kar je popolnoma normalno in v tem ni nobene tragike. Ljudje smo si različni, različno doživljamo in dojemamo stvarstvo okrog sebe in drug drugega. Zakaj si ne bi tega povedali, to je ena taka osnovna svoboda. Je pa spet vse odvisno od odločitve. Da si rečemo, da bomo nekomu dali svobodo, da drugi stvari doživljajo drugače.

Katera pa je po vašem mnenju tista glavna stvar, na katero pozabimo, ko smo na počitnicah, in katera je tista stvar, na katero bi morali pozabiti, pa ne?

Največkrat pozabimo na to, da imamo ob sebi osebo, ki se želi ob nas sprostiti, in da imamo ob sebi osebo, ki si želi biti ljubljena, hotena in želena. Pozabimo, da je to čas, ko moramo poskrbeti tudi zase in si reči: v redu, toliko smo delali, toliko je bilo te rutine, ali lahko zdaj svojega partnerja in otroka doživim v tistem, kar on je. To so tiste odločitve, na katere velikokrat pozabimo, in če prepustimo stvari spontanosti, to ni dobro.

Prepustiti se dogajanju je sicer krasno, če si bolj raziskovalec. Če pa si še z nekom skupaj, se je pa že treba usklajevati. Predvsem z otroci. Oni namreč ne vedo, kaj je v teh odraslih glavah, in če mi ne vemo, kaj je v otroških, se lahko kregamo 14 dni.

Kakšen bi bil lahko idealen dan za družino na počitnicah – kako okvirno bi moral potekati, da se ne bi prepirali? Kako zaposliti otroke in kako zaposliti sebe?

Mislim, da idealnih dni ni, ker ni idealnih ljudi. Organizirati se moramo. Zjutraj se moramo dogovoriti, kaj bomo počeli čez dan, da vemo, kje smo, kakšne dolžnosti ima vsak. Moramo vedeti, kaj kdo dela. Otroci, sploh ko so v puberteti, seveda ne bodo ves dan ležali s starši na plaži in se šli čevapčiče. Šli bodo po svoje, starši pa morajo vedeti, kje so in kdaj bodo prišli nazaj. Razdeljene morajo biti vloge in o tem se ne sme preveč razpravljati. Vse skupaj mora biti umirjeno.

Če pride do prepirov in konfliktov, je pomembno, da se ustavimo in se poslušamo. Takrat imamo čas, da vsakega poslušamo, da pove svoje, mu ne segamo v besedo, ga ne kritiziramo, mu ne popravljamo njegovih doživljanj in občutij. Slišati moramo, kaj drug doživlja, kaj čuti in kaj ve. To je dopust.

Kaj pa tisti malo bolj trmasti? Ki vztrajajo pri tem, da se nočejo pogovarjati in želijo samo mir?

Naj bodo zadosti trmasti in naj si ustvarijo ta mir. Tega pa si bodo ustvarili takrat, ko bodo slišal ljudi okrog sebe. Naj bodo res trmasti do konca.

Bi lahko našteli na primer pet zlatih nasvetov za družine, pare in vse, ki se odpravljajo oziroma se bodo odpravljali na dopust?

Jaz imam samo en zlat nasvet. Ko greš na dopust, si moraš dovoliti, da ti bo lepo. Da lahko uživaš, si lahko srečen s človekom, s katerim si, in da odkriješ nekaj novega.

Dopust je kot raziskovalna dejavnost. Moraš si dovoliti, da svojo ženo oziroma svojega moža vidiš tudi iz plati, ki je sicer ne poznaš. Privoščiš si na primer sprehod in spet najdeš tisti občudujoči del, ki si ga včasih tako želel videti. Moraš si dati možnost imeti se lepo. In to je odločitev. Ljudje se odločijo, da se bodo imeli gnilo. Slovenci smo sploh en tak narod, da se odločimo, da bomo srednje žalosti. Vedno bomo malo skrbeli za žalost. Malo moramo trpeti. Smo šli na dopust, ampak je bilo tako vroče, je bilo grozno, hrana je bila zanič, družba je bila zanič itd.

Ko greš na dopust, se moraš res odločiti, da ti bo lepo. Sprejeti moraš nekaj novega, drugačnega. Mogoče ne bo takšnega udobja, mogoče vam vreme ne bo odgovarjalo – ampak ali se lahko v tem vseeno počutiš dobro?