Ponedeljek, 4. 1. 2010, 10.57
8 let, 8 mesecev
Kaj si želite v letu 2010?
Onkraj statističnih in tehnokratskih napovedi in bilanc, v katero smer se utegne obrniti svetovna ekonomija v prihodnjem desetletju, tudi zmerno konservativnim časnikom, kakršen je The Economist, postaja jasno, da iztekajoče se temno desetletje trka “fundamentalizmov” prvega in tretjega sveta izpostavlja krizo modernih, liberalnih vrednot in zaupanja v tehnološki napredek. Medtem ko tako imenovani “razsvetljeni” del svetovnega prebivalstva slepo zaupa statistikam in psevdo znanstvenim merilom in kalkulacijam, ki so umerjene na proizvodnjo ideologij za zaščito že tako dobro zaščitenih individualnih ognjišč, pa verske in nacionalne ideologije vseh barv in porekel pridobivajo na moči in pomenu, saj postajajo edini generator angažiranosti v imenu prepričanja in neposrednega delovanja v imenu tega prepričanja. Svet, v katerem živimo, je, kot se vedno lahko strinjamo, če ga kontempliramo iz varne in udobne pozicije, kljub temu najboljši izmed mogočih svetov. Kljub temu da se nad določenim delom svetovnega prebivalstva izvaja nasilje brez primere v zgodovini, ki jo pomnimo, pa drugi del te populacije uživa pravice in privilegije, ki si jih še pred kakim stoletjem ne bi bilo mogoče zamisliti. Ne samo, da se je, kot ugotavljajo komentatorji Economista, v moderni zgodovini odpravilo suženjstvo, temveč je v preteklem letu Amerika celo izvolila prvega temnopoltega predsednika. Pa naj še kdo reče, da svet ne napreduje proti vse bolj popolnemu in vse bolj svobodnemu mestu pod soncem. In ali je sploh mogoče oporekati treznemu razmišljanju, da je na svetu skozi celo zgodovino pač vedno kje kaka vojna. Kljub temu da bi težko dodali še kaj novega k temu, kar so o mračnih aspektih specifično moderne tehnološke civilizacije zapisali angleški pisatelji, kot so George Orwell, Aldous Huxley ali E. M. Forster, pa življenje v teh časih vseeno še ni tako slabo, kot so ga napovedovali ti pesimistični vizionarji. Zato se moramo zahvaliti, kot ugotavlja anonimni pisec Economista, predvsem modernim oblikam vladanja in institucijam, ki smo jih usposobili, da krmarijo med našimi ekstremnimi željami in interesi. Ko se izkažejo za zavožene vse velikopotezne, utopične vrednote zavzemanja za boljši in pravičnejši svet, nam ljudem, kot nam sugerirajo anglosaksonski pragmatiki, ostanejo še mali užitki, povezani v nečednostjo, ki jo je Alain de Botton definiral kot “skrb za status”, ki odnose sveta spreminjajo v srhljiv poligon statusnih iger in pehanja za tako imenovanimi “pozicijskimi dobrinami”. Konec koncev, le kdo si v tem letu ne bi želel napredovanja v službi in trikrat večje plače?