Javnomnenjski heretiki

Pred dnevi je nemški finančni minister Wolfgang Schäuble kar na novinarski konferenci nalajal svojega predstavnika za medije, ki je novinarjem pojasnjeval vsebino dokumenta, namesto da bi jim ga le hitro razdelil. Schäuble je pozneje sicer priznal neprimernost svojega odziva, užaljeni piarovec, ki je očitno pričakoval svojemu stanu primernejše opravičilo, pa je vseeno odstopil. Kdo bi si mislil, da so razdeljevalci papirjev, ki o sebi menijo, da morajo tudi nekaj pomembnega povedati, tako občutljivi. Moč in ugled piarovstva nista od včeraj. Ugled si piarovci po načelu, da je bog najprej ustvaril brado sebi, poljubno mesijo sami, moč pa jim je še posebej zrasla po 11. septembru, ko je Busheva administracija sklenili, da novinarjev (sploh tistih, ki nenadzorovano vohljajo okrog in razmišljajo s svojo glavo) nihče več ne potrebuje. Legendarni reporter Tiziano Terzani je po ameriški invaziji na Afganistan spoznal, da medijska predstava o tamkajšnjem dogajanju nastaja v obmejnih pakistanskih hotelih, kjer piarovci Bele hiše servirajo "pravo resnico" novinarjem, ki na afganistanska tla sploh ne stopijo.

Povprečen slovenski medij dobi na dan kakšnih 150 ali 200 piarovskih (elektronskih) sporočil, v katerih se zrcali prerez vsega pomembnega, kar se v državi trenutno dogaja: od dnevnega reda zasedanja vlade do predavanja Draga Jančarja na katoliški poslovni fakulteti, od zgodbe o prvem vegetarijanskem bodibilderju v Sloveniji do vabila na fototermin z županom pri odprtju nove garažne hiše v Šiški

Praviloma se ne konča z elektronskim občevanjem, saj piarovskemu vajencu ni prav nič težko po telefonu preveriti, ali bo medij "pokril" zadevo, ki jo on ponuja, in ko sliši, da niti slučajno, je zelo začuden, včasih celo ogorčen. Vendar se piarovski trud in agresija dobro obrestujeta, saj je veliko tega, s čimer posiljujejo medije, na koncu tudi objavljeno. V celoti prepisano piarovsko sporočilo, objavljeno kot članek in podpisano z imenom konkretnega novinarja, ni danes nič eksotičnega – bolj postaja pravilo. To sicer veliko pove o stanju novinarstva in nepristranskosti medijev, ampak tako pač je. Piarovci upravičeno verjamejo, da so čedalje pomembnejši.

Javno mnenje je pač hvaležna prostitutka: podtakneš ji "osebno" pismo predsedniku vlade (kot njegov nekdanji piarovec in strankarski kolega ga pač ne moreš kar poklicati po telefonu), ti si le večno dobronamerna žrtev, ki se nima kam več skriti in hoče le še svoj mali zasebni mir z ženo in, glej, glej, tvoje obupano zasebno pisemce objavi opravljivi politični portal, v isti sekundi pa v nastavljeni škandal ugriznejo še vsi "veliki" mediji. Napišeš še eno "zasebno" pismo, zliješ še malo gnojnice po nekdanjem šefu in optimalno naoljen medijski stroj ne potrebuje več tvoje pomoči. Lahko si le še rečeš: Mona, kako vpliven piarovec sem.

Pustimo ob strani vprašanje, ali si Pahor vseeno ne zasluži malo bolj inteligentnih zarotnikov, zamisliti bi se bilo treba nad dejstvom, da takšni turbofolk piarovci jemljejo za talca slovensko javnost. Mogoče vam bo to spoznanje zoprno: da, tudi vas imajo za tako neumne.