Sreda, 23. 6. 2010, 11.37
8 let, 7 mesecev
"Izvirni greh je pomanjkanje zdravnikov"
V pogovoru za SiOL je med drugim pojasnil, kje bi lahko dosegli še večje prihranke v zdravstvu brez ogrožanja vrednotenja dela zdravnikov, razložil svoje videnje nekaterih visokih zdravniških zaslužkov in vnovič opozoril na temeljno vprašanje, ki pesti slovensko zdravstvo in zaradi katerega so dežurstva kot največji spor med zdravniki in vlado le vrh ledene gore. Vlada in sindikat Fides ne najdeta skupnega jezika predvsem glede stroškov plačil dežurstev v zdravstvu, ki jih minister Marušič želi znižati za 20 milijonov evrov … Dežurstva v delovnopravnem smislu ni več. Obstajata redno delo in nadurno delo za zagotavljanje nujne medicinske pomoči. Dodatke za to delo so ob vstopu v nov plačni sistem že znižali praktično za polovico. Glede prihrankov moramo reči, da so številke, s katerimi razpolagajo, prav gotovo nenatančne, ker je uporabljena napačna metodologija. Uporabljajo 57. plačni razred, v katerem ni noben zdravnik, najvišje uvrščeni zdravniki so v 55. razredu. Poleg tega so za izračun konca tedna upoštevali 57 ur, jaz pa sem prepričan, da ni zdravnika, ki bi bil pripravljen toliko delati – to bi bilo tudi protizakonito.
Kaj pa tiste visoke številke, ki krožijo v javnosti? Obstaja skupina zelo iskanih zdravnikov, ki je pripravljena delati okrog 300 ur mesečno. To sta dva polna delovna časa, drugi del so seveda nadure, zato zaslužijo take zneske. Ko 12 tisoč evrov bruto, to je približno šest tisoč neto, razdelimo s številom opravljenih ur, je vrednost take ure 20 evrov. Po drugi strani pa mladi specialisti zaslužijo med nedeljskim dežurstvom okoli 10 evrov na uro.
Število ur dežurstva je odvisno od oddelka do oddelka, od porodniških in drugih odsotnosti, splošnega pomanjkanja zdravnikov, dopustov … Med dopusti se število ur dežurstev podvoji, ker zdravniška služba mora biti pokrita.
Koliko torej zdravniki dobijo redne plače, koliko pa zaslužijo z dežurstvi? Za redno delo dobimo zdravniki med 1200 evri, kolikor dobi specializant, in 2150 evri, kolikor dobijo najvišje uvrščeni zdravniki. Prišteti je treba dodatek za delovno dobo, tako, denimo, moja plača s tem dodatkom znaša 2500 evrov za redno delo. Kot predstojnik imam sicer dodatek, ki je odvisen od časa, ko opravljam predstojništvo, in ta znaša med 150 in 200 evri. Dežurstva v grobem znesejo med četrtino in tretjino plače.
Zakaj imajo potem nekateri tako visoke zaslužke, o katerih slišimo? Če bi bilo zdravnikov dovolj – in tu je poglavitna težava – ne bi nihče pričakoval, da delajo več kot sicer delajo javni uslužbenci. Ta visoka številka, ki stalno kroži v javnosti, ni reprezentativen vzorec, temveč gre skoraj vedno za 10 istih imen, med njimi pa je pet direktorjev zdravstvenih ustanov, ki to nadurno delo opravljajo z dovoljenjem ministrstva.
Koliko zdravnikov torej primanjkuje v Sloveniji? Fides že 20 let opozarja na pomanjkanje zdravnikov in 15 let smo potrebovali, da smo politike prepričali o tem. Mislim, da je bil dr. Bračun eden od prvih ministrov za zdravje, ki je to javno priznal. Številke se razlikujejo, nekje med 700 in 2000 zdravniki, a so v vsakem primeru skrb zbujajoče.
Kako do več zdravnikov? Večje vpisne kvote na medicinski fakulteti, uvoz zdravnikov iz tujine? Rešitev ni samo ena, ker je tudi vzrokov več. Najprej je treba v državi umiriti gonjo in vplive javnosti na zdravniški poklic, ker se mladi ljudje zanj potem ne odločajo. Študij medicine je dolg, znano je, da je osnovna plača zdravnikov prenizka.
Velik korak je bila ustanovitev medicinske fakultete v Mariboru, a s povečanim prilivom se je večal tudi odliv: slovenski zdravniki in študenti so zelo cenjeni v Evropi, kjer je poklic bolj spoštovan – ne le finančno, temveč tudi tako, da ni pritiskov kot pri nas.
Koliko slovenskih zdravnikov letno zapusti domovino? Fides nima teh številk, več o tem vedo na zdravniški zbornici, a če je mogoče sklepati po zaprosilih za priporočila, se ta številka veča − letos jih je, mislim, bilo okoli 60. Nekateri od kolegov, ki so prišli iz nekdanjih jugoslovanskih republik so, hvala bogu, ostali, številni pa so, ko so pridobili državljanstvo in licenco, Slovenijo zapustili.
Slišati je očitke, da so pogoji za priznavanje tuje zdravniške kvalifikacije pri nas dolgi in zapleteni. Ne verjamem, da so postopki za pridobivanje licence pri nas drugačni kot v kakšni drugi evropski državi. Obstajati mora sito, da bodo v državo prihajali tisti, ki bodo znali dobro opravljati svoj poklic in v skladu s standardi, ki veljajo za naše zdravnike.
Vrniva se k dežurstvom. V javnosti se ustvarja vtis, da se zdravniki bojujejo za dežurstva, po drugi strani pa si jih številni zdravniki ne želijo. Vsak zdravnik do 55. leta mora opravljati dežurstva, če je za to potreba, obseg pa je odvisen od števila zdravnikov na posameznem oddelku. V času ministra Miklavčiča so to mejo želeli dvigniti celo na 58 let. Na večini oddelkov se dežurstva delijo uravnoteženo, da je medicinsko čim bolj pokrito, in se mu, če ti ga predstojnik dodeli, ne moreš izogniti, ker bi to pomenilo hujšo kršitev delovne obveznosti.
Dežurstvo je – ne glede na obseg opravljenih storitev – najbolj stresno delo. Med njim se običajno dogajajo najhujše reči, ekipe so zmanjšane, diagnoze je treba postaviti hitro in izvajati terapijo … Dežurstvo ni tako privlačna oblika dela in zlasti ni način za povečanje dohodka zdravnikov, kot se želi ustvariti vtis v javnosti.
Kje torej prihraniti denar v zdravstvu? Morda z drugačno organizacijo dela, izmenskim delom? Organizacija dela je popolnoma v rokah resornega ministrstva in vodstev zdravstvenih zavodov. Če bi bilo zdravnikov dovolj, bi že zdavnaj vpeljali izmensko delo kot v poklicih, kjer delavcev ne primanjkuje. Delavcu v izmeni bi pripadal dodatek za noč ali nedeljo, ne pa nadurni dodatek.
Reforme zdravstva bi se bilo treba lotiti temeljito, sedanja prizadevanja vlade pa vidimo kot politični poskus ustvarjanja vtisa o zniževanju stroškov. Mi se vrednosti dela ne bomo odrekli, ne bomo popuščali, to je težko in trdo prislužen denar. Organizacija je prepuščena tistim, ki so za to plačani.
Spet smo pri težavi premajhnega števila zdravnikov … Gotovo. Če bi jih bilo dovolj, bi jih lahko razporedili tudi ob koncih tedna in ponoči v okviru redne kvote ur, to pa zdaj ni mogoče.
Kako pa se lahko zgodi, da se, denimo, nekaterih zdravnikov med nočnim dežurstvom ne sme buditi? V tej državi obstaja nek pravni red. Vsak zdravnik ima svojega predstojnika, tega je na to mesto postavil direktor. Možnosti za pritožbe je veliko, prek varuha bolnikovih pravic, predstojnikov in direktorjev zavodov, ministrstva, zdravniške zbornice ...
Ljudje se tudi pritožujejo in prav je tako. Če bi vsak opravil svojo nalogo tako, kot bi moral, potem se takšni primeri ne bi dogajali.
Očitajo vam, da zdravniki v teh recesijskih časih ne prevzemate enakega bremena kot gospodarstvo … Mi imamo posluh ves čas – kljub temu da manjka tako število zdravnikov, opravimo vse dogovorjene storitve, zato včasih delamo preveč in prehitro. Pristopili smo k izdelavi standardov in normativov, da se izognemo očitkom, da nekateri delajo premalo. Naše plače so skoraj zamrznjene, odrekli smo dvema izravnavama, dodatke za delo prek polnega časa in delo v manj ugodnem času so prepolovili, zato so taka razmišljanja več kot neutemeljena.
Vi ne boste popustili, vlada najbrž tudi ne. Kaj se bo zgodilo? Ministrica za javno upravo je z izjavami o zdravniških plačah grobo posegla v resor ministra za zdravje in ga prisilila, da poje vročo mineštro, ki je ni sam skuhal in je slabega okusa. S tem mu tudi onemogoča, da izpelje projekte, ki jih je v zdravstvu treba izpeljati: denimo, v mandatu ministra Miklavčiča smo imeli 36 različic zakona, za katerega še zdaj ne vemo, kje je.
Izračuni mejijo na znanstveno fantastiko: še pred dvema mesecema so govorili o stomilijonski izgubi zavoda za zdravstveno zavarovanje, včeraj pa o 12 milijonih. Nekdo, ki razpolaga s takim denarjem, se lahko zmoti za pet odstotkov, ne pa za desetkrat. Vlada se bo morala počasi vprašati, kateri ljudje zasedajo kakšno mesto. Opozarjamo tudi na to, kje denar odteka …
Kje denar odteka? Povsod. Od vrha od tal. Pri investicijah, opremi, zdravilih, potrošnem materialu, javnih naročilih, organizaciji dela … Kot zdravnik iz "proizvodnje", da tako rečem, in predstojnik imam nekaj vpogleda v poslovanje bolnišnice in lahko povem, da je tu lahko veliko prihrankov …
Kdo bi moral zamašiti te luknje? Zmanjšati moramo odlive in povečati prilive …
Torej poslovodstvo zavodov? Ministrstvo? Zavod za zdravstveno zavarovanje? Kdo? Vsi. Tudi zdravniki. Vsak zdravnik varčuje, če ne predpisuje dragih zdravil in preiskav, kadar to ni potrebno ...
Ali taka gospodarnost lahko vpliva na kakovost zdravljenja? Mislim, da je vzgoja zdravnikov v Hipokratovem duhu, kjer je etika, torej skrb za bolnika, absolutno na prvem mestu in absolutno zagotovilo, da zdravnik z varčevanjem ne bo prizadel bolnika. Zato upam celo dati roko v ogenj.
Pa ste prepričani, da vsi zdravniki tako ravnajo? Ne morem reči za posameznike med pet tisoč zdravniki, a velika, velika večina zagotovo.
Kaj pa domnevne zdravniške napake in zmote? Ali se te ustrezno obravnavajo? O napakah lahko govorimo šele po sodnem epilogu in ko je nekdo obsojen. Imamo ustanove, ki kljub temu, da so nenehno na udaru kritik, dobro funkcionirajo. Na leto imamo ob 17 milijonih stikov med zdravniki in bolniki okoli 350 pritožb, to je primerljivo z evropskimi razmerami. Prepričan sem, da večina bolnikov zelo ceni zdravniško delo in je z njim zadovoljna.
Menim pa, da se delajo tudi druge napake: da se imena in priimki zdravnikov omenjajo, preden je krivda dokazana, da se pri nekaterih primerih dogaja skoraj javni linč, tega v evropskih državah ne vidimo. Zdravniki vemo, da ni mogoče ničesar prikriti in da so poskusi prikrivanja vnaprej obsojeni na neuspeh.
Ali bo zdravstvena oskrba ogrožena, če se z vlado ne boste dogovorili? Ali bomo ostali brez 24-urne zdravstvene oskrbe? To je absolutno nemogoče, 24-urna zdravstvena oskrba bo zagotovljena. Ko smo leta 1996 trdo stavkali, so bili zelo bolni ljudje zelo zadovoljni, saj so bili oskrbljeni hitreje, ker ni bilo tistih, ki obremenjujejo zdravstveni sistem, in njegovih storitev ne potrebujejo. Noben bolnik ni v treh tednih občutil nobene škode in tudi zdaj bomo nujno zdravstveno oskrbo opravili dobro.
Stojite za tem? Absolutno.
Pa čakalne dobe? Se bodo podaljšale? Prav gotovo. Predlagali smo ministrstvu in vladi, da se težave začnejo reševati tam, kjer so največje in bi bili tudi rezultati največji. Vsak mora prevzeti odgovornost za svoja dejanja.