Iz Turkmenije z ljubeznijo

Nesmiselno se je bati stikov z Rusijo. Kupovati ruski plin je bržčas nuja. Povsem jasno pa je, da bi moralo biti vodilo energetske politike zagotavljanje različnih nabavnih virov, kakor tudi oskrbovalnih poti. Ruski Južni tok, katerega del bo tudi slovenski krak, je korak k zagotavljanju energetske varnosti. Vsakršne očitke o pobegu od skupnih evropskih projektov, kakršen je Nabucco, je treba v kali zavrniti in jih označiti za neresne. Trgovanje z Rusijo ni zgolj smiselno, temveč je strateško dobra odločitev. Brez stika ni vpliva. Poskusi vpliva na Iran to potrjujejo. Glede na to, da skupnega interesa v sedemindvajsetčlanski evropski povezavi še nismo uspeli prepoznati, je lastni interes edino logično vodilo. Izkupiček skupnega delovanja bi sicer lahko bil boljši. Čakanje križem rok na uresničevanje projekta Nabucco ne daje toplote. Sodelovati pri njem, vsekakor bo. Ko bo.

Kitajska je s Turkmenijo v ponedeljek odprla novo plinsko povezavo. Zgrajeno po izrazito hitrem postopku. V 27 mesecih. Ni kaj, primer je lahko sinonim za uresničevanje eneregetskih interesov oziroma zadovoljevanje potreb. Kaj torej ostane projektu Nabucco? Marsikaj, a večina teh možnosti je brez denarja in odločnosti videti dokaj mračnih. Azerbajdžan in Turkmenija sta bila, poleg Irana, predvidena za osrednja dobavitelja plina za omenjeni evropski projekt. Baku nima zadržkov pri sodelovanju z ruskimi podjetji, v Aškabadu pa se ni premaknilo še nič. Za razliko od kitajskega hitropoteznega plinovoda od podpisov preliminarnih sporazumov v letu 2002 do danes ni nastal niti meter plinovoda proti Zahodu. Če smo skupaj, smo močnejši, a kaj, ko dejansko ne storimo nič.

Kitajska energetska lakota in rusko strateško izpostavljanje na področjih nekdanje sovjetske države kažeta na izrazito poudarjen pomen strateškega, energetsko, politično, varnostnih pristopov do Srednje Azije, Irana, Bližnjega vzhoda. Glede na to, da želja po preusmeritvi iz fosilnih goriv na čistejše energente očitno ne prevladuje (za razliko od fosilnih tudi nima potrebne finančne podlage), je vsakršno zavlačevanje zgolj priložnost za druge. Dostop pomeni vpliv. In vpliv ima posledice. Kitajska je energetski politiki v Rusiji in v EU dala nov, pomemben znak. Čas je za ukrepanje. Čas za konkurenčnost. Za strateško politiko in krepitev energetske varnosti. V Moskvi v tem pogledu niso pretirano zaostajali, projekta Južni in Severni tok sta bila sprožena že z »grožnjo« skupnega evropskega projekta, ki se izogne odvisnosti od Rusije. Ruski odziv je bil poskus uveljavitve še večje odvisnosti. Za zdaj kar uspešen. Kitajsko vstopanje na nekdaj zaprte trge oziroma na področja, ki so jih strateško ali vplivno obvladovali drugi, kaže na njeno gospodarsko moč, na njene vse večje energetske potrebe in na načrtno zapostavljanje sicer med Evropo, ZDA in Rusijo poudarjenih političnih tem (človekove pravice, bi- ali večpolarnost globalizacije, konflikti na Bližnjem vzhodu, strateški in varnostni koncepti). Rusiji skozi stranska vrata sporoča, da ni nič samoumevno. Za iskanje izgovorov pri energetski politiki v EU tako ne sme biti več ne časa, ne prostora. Potem ko so kitajska podjetja krepko spremenila strukturo afriških gospodarstev, se njihova pot nadaljuje tudi v smeri, ki so bile doslej "določene" za druge.