Hitler v modi

Pariški teden mode je le uspel izvleči celo kožo. Dior je izpeljal revijo brez odžaganega umetniškega vodje Johna Galliana, namesto njega se je na odru pojavil poslovni direktor in ganljivo razložil, kako v Diorju ne glede na Gallianov genialni talent trpijo zaradi njegovega antisemitskega izpada, in da so se vselej trudili le za to, da bi bile ženske srečne. Na koncu "spravne slovesnosti" so na oder prignali še nekaj anonimnih "delavcev", brez katerih modne revije nikoli ne bi bilo, in ki jih nikoli ne bi pokazali na reviji visoke mode, če ne bi Galliano, tako tragično zadet, v neki pariški elitni beznici izjavil, da ima rad Hitlerja. Občinstvo Diorjeve revije je vse to razumelo, sprejelo in nagradilo s stoječimi ovacijami.

"Poznavalci posla" namigujejo, da so v Diorju komaj čakali, da se rešijo svojega genialca in da jim je incident s Hitlerjem prišel kot naročen (če že ni bil sprovociran oziroma insceniran), saj so bili že naveličani Gallianovega ekscentričnega, teatraličnega sloga; želijo se namreč usmeriti v subtilnejšo, bolj rafinirano eleganco, ki bo zvesteje odsevala postekonomsko krizno družbo. Sliši se kot inteligentna zarota, vseeno pa ne pojasnjuje vprašanja, zakaj je modni guru, ki so se mu leta klanjali ter ga častili kot poosebljeno vizijo modne lepote, izbruhnil s tako krutimi rasističnimi predsodki. Sploh glede na dejstvo, da je delal v poslu, v katerem je veliko šefov, strank, prijateljev in sodelavcev – Judov?

Za nekatere leži odgovor v samem bistvu modnega oblikovanja in mode zadnjega desetletja. Gallianovo ustvarjanje je bilo (tako kot kolekcije drugih velikih modnih oblikovalcev) obvezno povezano s transgresijo. Horda oblikovalcev visoke mode in zvestih fashionistov (po naše "žrtev mode") se že dolgo ne ukvarja več z vprašanjem "nosljivosti", pomembno je le še šokirati in podreti novo mejo. Galliano je bil zvest vojak skrajnosti, dokler ni ostal praktično brez ideje. Kaj bi lahko bilo še bolj bizarno, obsceno in perverzno? Antisemitizem je zagotovo eden od zadnjih tabujev. Galliano je ženskam, ki so ga v pariškem baru provocirale, zakaj ne oblikuje oblačil, ki bi jih lahko nosile vse ženske, odgovoril s strupeno mešanico sovražnega govora, rasizma in mizoginije: one so grde, on pa ljubi Hitlerja.

Naredil je le to, zaradi česar so ga vsa ta leta častili in plačevali: šokiral je.

Natančnejši ogled posnetka iz pariškega bara pa razkriva, da objekt Gallianovega prezirljivega sovraštva sploh niso Judje, ampak vse, kar on sam dojema kot grdo. Ljudje, ki naj bi bili grdi, pa niso nujno le Judje, ampak so lahko tudi na primer debeli, invalidni, temnopolti, vsakdo, ki ne ustreza striktnemu, perverznemu idealu lepe podobe. Gallianova žalitev je torej bolj kot etnično škandalozna problematična z vidika humanosti in morale.

Veliki Karl Lagerfeld je Galliana obsodil, ker s svojo "neprevidnostjo" kvari podobo mode in škodi njeni poslovni uspešnosti. Podmena njegove kritike je – bodi antisemit, preziraj vse, ki so ti grdi, vendar to obdrži zase. Nihče seveda ni pripravljen verjeti, da je modna industrija po definiciji antisemitska, če pa bi vdane potrošnice končno dojele, kako njeni vrhunski ustvarjalci dejansko prezirajo in sovražijo ženske, bi lahko prišlo do nepopravljive škode. Prav smešno je, kako se v teh dneh uravnotežuje škoda, povzročena z Gallianovo izdajo: na veliko se prodaja zgodba o avstralskem mladeniču tako čudovito androgine podobe, da se zanj pulijo vsi največji oblikovalci, od JPG do Marca Jacobsa, in ga tlačijo v svoje ženske kroje. Popolna polt, čudovite oči, idealna postava, izjemen talent za poziranje … Kaj še ostane ženskam? Zgolj stari, zguljeni, osmomarčevski predpasnik.