Torek, 23. 12. 2008, 13.45
8 let, 8 mesecev
HiperSarko!
Neverjetna razlika med prvo in drugo polovico letošnjega leta je prinesla dve -tudi sicer pričakovano- precej drugačni predsedovanji Evropski uniji. Kljub kosovski neodvisnosti ter težki preizkušnji za Evropsko unijo, ki enotnega stališča glede tega dela Balkana nima, je prvi del leta minil v mirnem razpoloženju, z visokimi cenami nafte, ter vse večjimi gospodarskimi baloni. Padec Lizbonske pogodbe na Irskem v prvem delu junija se je zdela ena ključnih nalog in težka preizkušnja za dinamičnega, včasih nastopaškega, vedno dejavnega predsednika francoske republike. A kar je sledilo, je bilo veliko večje od institucionalne reforme.
Avgustovska rusko-gruzijska vojna, kjer je Sarkozy odigral vlogo posrednika pri doseganju dogovora o prekinitvi ognja ter septembrski razpad ameriškega finančnega sistema, nato postopno prelivanje v finančne in realne sfere gospodarstva na tej strani Atlantika sta nedvomno najbolj izpostavljena izziva. Slednji naj bi se še dodatno razbohotil v prihodnjem letu. Čeprav uspehov na vseh področjih, s katerimi se je ukvarjal, Sarkozy ni dosegel, je že portfejl njegovih dejavnosti, od Unije za Sredozemlje naprej, vreden občudovanja. Na evropsko politično sceno je Nicolas Sarkozy prinesel kanček nujno robate nestrpnosti zaradi dolgotrajnih postopkov ter izrazito ciljno usmerjenost. Sveže in drzno.
Zdi se, da se novi val politikov v Evropi, ki je zamenjal »iraško« razdeljene utrdbe stare in nove Evrope, vede bolj pragmatično. S poudarjeno nacionalno komponento nemškega, francoskega ali britanskega črpa moč za nastop na bruseljski politični tržnici idej. Nemška kanclerka je zaznamovala Bruselj v prvem delu lanskega leta, ko je dobesedno na novo zagnala zarjavelo mašinerijo reformne pogodbe, takrat še Ustavne pogodbe za unijo. Ona in francoski predsednik sta v zadnjih dveh letih močno poudarila vlogi in pomen Nemčije in Francije v Evropski uniji. Prav tako sta vlila nekaj potrebne svežine v povezavo, ki se od padca ustavne pogodbe ukvarja predvsem s sabo.
Lizbonska pogodba predvideva ukinitev šestmesečnih rotacij predsedstva in uveljavlja daljši mandat za predsednika. V čevljih predsedujočega se je Sarkozy dobro znašel in predstavil možnost bolj dinamične Evrope. Politični težkokategorniki, ki jih lahko ponudijo zgolj velike članice unije, so, kot kaže, ključ za revitalizacijo in poenotenja evropske povezave. Nemško-francoska nasprotja, ki jih izpostavljata zadržana Merklova in kipeči Sarkozy prinašajo novo energijo v skupno, evropsko stvar. Tudi recesija postane je bolj sprejemljiva, če obstaja osnova za upanje na bolje. Češko s 1. januarjem čaka težko, nehvaležno delo.