Ena o bontonu

Priznam, včasih se v naglici s torbico zaletim v koga, ki me ne spusti mimo, včasih, čeprav zelo redko, pozabim, da se moram umakniti na desno in pogosto preklinjam, a vseeno me pri ljudeh malokaj moti tako zelo kot pomanjkanje smisla za lepo vedenje. Vseeno mi je, ali gre za najstnike z nogami na avtobusnem sedežu ali starostnike, ki me v vrsti v trgovini z vozičkom že skoraj perverzno suvajo v tazadnjo – pomanjkanje bontona se ne omejuje na starostno ali statusno skupino. Sploh status je precej smešen kriterij, po katerem ljudje pogosto pavšalno pripisujejo neke manire. Samo zato, ker lahko vsak dan obeduješ v Maximu in veš, kateri pribor je primeren za katero jed, ter trikrat na mesec tičiš na različnih prireditvah v Cankarjevem domu, še ne pomeni, da premoreš prave manire. Pravzaprav pomanjkanje le-teh še bolj bode v oči v gledališču ali dragih restavracijah kot povsod drugje, saj jih tam res pričakuješ, nato pa se zna izkazati, da je berač pred vrati veliko bolj olikan kot trije gospodje v oblekah s kravato vred, ki se ne znajo umakniti ženski (odpiranja vrat pa raje sploh ne omenjajmo).

"Viteštvo ni nikoli umrlo; nekateri moški so se le odločili, da ga bodo ignorirali," se je glasilo eno od nenapisanih pravil džentelmenskega obnašanja, ki sem jih zadnjič mimogrede preletela. Viteštvo se včasih res zdi pozabljeni kodeks, ki ga upoštevajo le malokateri moški. Zanka je v tem, da je viteštvo skoraj nekako prirojeno; lepega vedenja se lahko priučiš, a določene nezavedne uglajenosti bodo vedno ostale v dometu tistih, ki so jih dejansko poosebili. "Se rodili z njimi." Narejenost se zavoha na daleč, in čeprav nisem privrženka takšnih in drugačnih pravil za dame in gospode, moram priznati, da je stik s čisto pravim viteštvom (ali damskostjo) pogosto blagodejen in vedno neznansko očarljiv. Sposobnosti mehčanja kolen verjetno ni treba posebej omenjati …

Upam si celo trditi, da je priljubljenost serije Mad Men simptomatska za čas, ko je kavalirstvo kot nenapisano družbeno pravilo vse redkejša vrlina – in brez skrbi, pomanjkanje uglajenosti zadeva oba spola, tu ni seksizma in raven recipročnosti je visoka. Pri ženskah skrivnost ne tiči v visokih petkah in nikoli pomečkanem krilu, tako kot ključ do lepega vedenja pri moških ni pripet skupaj z manšetnimi gumbi. Te vrline so neodvisne od embalaže (ter časa, kraja, okoliščin in še marsičesa).

Lahko me oštevate, da živimo v svobodnem svetu in se lahko vsak obnaša tako, kot se želi, a mi ni mar. Pomanjkanje bontona in žaljivost bo še vedno nekaj, kar me bo pri ljudeh najbolj odbijalo. Lahko si le mislite, kaj menim o žaljivih komentarjih, ki se pod krinko anonimnosti vsakodnevno pojavljajo pod praktično vsemi internetnimi objavami. Za izražanje mnenja obstaja več načinov in žaljivost je najmanj konstruktiven in produktiven (pa še kaj) od vseh.

Mirno priznavam, da sem neznansko nestrpen človek; ljudi, ki ne znajo normalno stisniti roke, ne morem jemati resno, nič me ne spravlja ob živce tako kot glasno zehanje ali cmokanje in žvečilke bi najraje prepovedala. Zakaj nekateri ljudje ne znajo odzdraviti, mi bo večna uganka, ob pljuvanju po tleh se naježim in še več, razumevanja ne kažem niti za torbice, ki jih ženske postavljajo na tla, še manj pa za vse ljudi, ki se jim zdi pogovarjanje po telefonu med obedom z drugo osebo sprejemljivo. Razen, če so možganski kirurgi, seveda. To, da smo Slovenci pravi narod možganskih kirurgov, pa sem tako ali tako ugotovila že po vsesplošni nesposobnosti uporabljanja gumba za izklop (vsaj zvoka). Mogoče bi lahko včasih našli še gumb za vklop bontona. Sem napisala včasih? Mislila sem vedno, seveda.