Eksperiment Gadafi

Če nič drugega, se opazovalci lahko "zabavamo" s težavami, s katerimi se sooča sudanski predsednik Omar Bašir, ki je v strahu pred morebitno aretacijo med potjo med Teheranom in Pekingom izpustil polet prek turkmenistanskega ozemlja in se raje naknadno odločil za polet prek Pakistana. Za Baširjem je Mednarodno kazensko sodišče (ICC) že pred časom izdalo zaporni nalog zaradi vojnih zločinov in genocida v Darfurju. Menda naj bi države, ki priznavajo ICC, prisilile letalo z Bašijem na krovu k pristanku in ga aretirale. A, kot za zdaj kaže, kakšne večje verjetnosti, da bi se Bašir pojavil v Haagu, niti ni. Bašir je sicer eden ključnih akterjev več kot dvajsetletnega državljanskega obračuna med sudanskim severom in jugom, v zadnjem obdobju je svoje krute pristope tako s sudansko vojsko kot s plačanci uveljavljal v Darfurju, na vlogo sudanske vojske v Južnem Kordofanu nas je v zadnjem obdobju znova spomnil Tomo Križnar.

Baširjeva pot na Kitajsko, ki je ključna vlagateljica v sudansko naftno industrijo, je sicer sovpadala tudi z odločitvijo sodišča, da izda zaporni nalog za libijskega voditelja Moamerja Gadafija. Ta se sicer kljub napadom zveze Nato na njegove sile očitno še zdaleč ne misli predati ali oditi. Predstavnik libijske vlade Musa Ibrahim je pred dnevi kljubovalno dejal, da se "… ne bomo vdali nekakšni kriminalni tolpi, ki je zavzela naša mesta. Ne bomo se vdali kriminalni organizaciji Nato. Še naprej se bomo borili."

V Natu sicer menijo, da so uničili med 50 do 80 odstotkov Gadafijevih zmogljivosti vojskovanja, pri čemer razmere na terenu ostajajo dokaj zapletene. Gadafijev odhod je sicer zdaj še bistveno manj verjeten, saj mu ga je krepko zagrenilo omenjeno sodišče, ki vztraja, da mora zaradi resolucije OZN, ki ICC poziva k preiskavi, katerakoli država, ki je članica OZN in ki bi na svojem ozemlju gostila libijskega diktatorja, tega prijeti in izročiti sodišču. V tem pogledu je Gadafi na lestvici najbolj iskanih tako pred Baširjem.

Vsekakor sodišče dodaja svoj pečat k pritisku mednarodne skupnosti, da mora Gadafi oditi z oblasti, pri čemer je njegova odločitev vsekakor izrazito politična. A predstavljajte si, da bi Gadafi sedel pred sodnike še svež z obračuna z uporniki. Še svež z obračuna s civilisti. Dobrodošel, precedens. Že tako je prvi, ki ga je doletela izdaja zapornega naloga v trajajočem konfliktu. Da bi Gadafija v Haagu zaslišali še svežega z bojnega polja, se za zdaj zdi bolj malo verjetno, a s tem korakom sodišča je libijskemu diktatorju ostalo še manj možnosti, da bi mu uspelo preseči odpor doma in v mednarodni skupnosti.

Poleg tega tudi v Natu, ki je že dodobra (morda bolj politično kot vojaško) načet zaradi več kot trimesečne operacije, želijo čim več bremena pritiska pomakniti v civilno sfero. Ne glede na to, kaj pravijo uradno, je cilj te operacije zamenjava režima v Tripoliju in možnosti za Gadafija se vse bolj ožijo. Le da vojaška sila očitno ne bo dokončno odločila. Eden ključnih poudarkov ponedeljkovega nastopa glavnega tožilca Morena-Ocampa nedvomno je, da se morajo Gadafijevi tesni sodelavci odločiti, ali bodo del problema in tvegali, da bodo sodno preganjani, ali pa bodo del rešitve v Libiji.