Egipt in njegova pot v boljše čase

Okvirno gre zgodba nekako takole: nekega dne sta se srečala mlad musliman in kristjanka. Bila sta si všeč, se zaljubila in poročila. Ona se je spreobrnila v islam. Ko so to izvedeli njeni bratje, so se zelo razjezili in jo ugrabili. Obupani mladoporočenec je potem od nje prejel telefonski klic, v katerem mu je sporočila, da so jo zaprli v cerkev v Imbabi. Človek je prosil za pomoč skupino muslimanov – pozneje se je izkazalo, da je šlo ravno za salafiste – in … Nadaljevanje je bilo mogoče spremljati pri poročilih. Zgodba seveda malce variira, vse je pač odvisno od tega, kdo jo pripoveduje. Ko se ji pridružijo še druge govorice o posilstvih, ugrabitvah in prisiljenih porokah, resnica ne zanima nikogar več. Pomembnejše postanejo povsem druge reči. Do sektaškega nasilja je v Egiptu prihajalo, še preden so protestniki spodmaknili Mubarakov stolček. Prva tovrstna trenja so se pravzaprav začela dogajati že v času, ko je Egipt vodil Sadat. V vsakem primeru je režim ta trenja zelo spretno izkoriščal v svoj prid. Kako uspešen je bil v tem, se je pokazalo, ko so številni koptski verski voditelji mlade svarili pred protesti na Tahrirju. V Mubaraku so videli zagotovilo za varnost in stabilnost. V trenutnih razmerah vidijo zato dokaz, kako prav so imeli.

V tem razmišljanju seveda niso osamljeni. Tudi na Zahodu je vse več tistih, ki so že pred časom pametno opozarjali, da Arabci še niso zreli za demokracijo, zato je najbolje, da jim še naprej vladajo despoti. Zdaj privoščljivo spremljajo dogajanje in celemu svetu delijo lekcije: oni so vse to vedeli že vnaprej, le zakaj jih ni nihče poslušal itd. Skratka, nekateri pač ne bodo nikoli zreli za demokracijo.

V Evropi so mnogi upravičeno zaskrbljeni, reke beguncev ne obetajo nič dobrega. Toda rešitev se gotovo ne skriva v podpori despotskih režimov in vzdrževanju statusa quo. Kot je bil pred časom upravičeno kritičen Martin Schultz, vodja socialnih demokratov v evropskem parlamentu, si veliko vlad v EU pravzaprav ne želi močne evropske zunanje politike. Najbolje, da vse ostane tako, kot je.

Kdor je mislil, da bo tranzicija arabskih držav v demokracijo lahka, se je seveda motil. Evropska zgodovina glede tega ponuja dovolj primerov. Toda še bolj so se motili tisti, ki so mislili, da lahko ostanejo stvari takšne, kakršne so bile. Če bi bolje poznali svojo lastno kulturno dediščino, ki jo imajo sicer polna usta, in malo manj prepisovali disertacije, bi vedeli, da to dolgoročno ne gre.

Montesquieu je v 10. poglavju VIII. knjige svojega legendarnega dela O duhu zakonov (De l'Esprit des lois) podal genialno opredelitev despotske vladavine, ki je uporabna še danes: "Načelo despotske vladavine se brez premora kvari, ker je pokvarjeno po svoji naravi. Druge vladavine propadejo, ker posebna naključja prizadenejo njihova načela; ta pa propade zaradi svoje notranje pokvarjenosti, ko naključni vzroki njenemu načelu ne preprečijo, da bi se spridilo. Ohranja se torej zgolj takrat, ko jo klimatske okoliščine, religija, razmere ali genij ljudstva prisilijo, da sledi določenemu redu in priznava določena pravila. Te stvari silijo njeno naravo, ne da bi jo spremenile; njena krutost ostaja, le za nekaj časa postane znosna."

Treba se bo torej znebiti nostalgije po starih despotih. Naj Egipčani in drugi Arabci sami izberejo svojo usodo. Konec koncev, to sta zanje že dovolj dolgo počela Zahod in Izrael. Rezultati so vidni.