Dve desni

Če si vzamemo za primer zadnjih nekaj let, ko je vlado v Izraelu vodila levosredinska koalicija, na čelu z Olmertom, Livnijevo iz Kadime ter z laburistom Barakom, težko prepoznamo kaj drugega kot izrazito varnostno opredeljeno politiko, ki temelji na spreminjanju dejstev na terenu. Kljub temu, da se je Ariel Šaron (ki ga pač ne moremo uvrstiti na levico) umaknil iz Gaze, je to storil enostransko, s čimer je zgolj spodbudil kaos in brezvladje na tem območju. Posledice tovrstnega pristopa smo si lahko ogledovali v začetku leta, ko je levosredinska koalicija kazala, da se spozna tudi na »naravno« bolj desne prijeme.

Olmertova levosredinska vlada je stopila v dve vojni z nedržavnima akterjema, kar je več, kot je vojnih pohodov začel Netanjahu v 90-ih letih minulega stoletja. Razlika je le v tem, da se izraelski in svetovni javnosti, če bo Netanjahu uspel zbrati dovolj glasov, prihodnji premier bržčas ne bo tolikokrat navdušeno smehljal in trepljal s palestinskim ali egiptovskim predsednikom ob strani, četudi dejanskega političnega napredka, kaj šele dogovora ne bo. Annapolis je le le eden od tovrtsnih absurdov. A niti ne gre za to, da je levi in desni populizem skorajda edino kar v tem obdobju ločuje izraelske politike. Gre za to, da se v trenutnih gospodarskih razmerah Netanjahu, ki je bil v svoji politični karieri tudi finančni minister, potem ko Izrael ni uspel uničiti Hamasa in Hezbolaha ter ko po letih Olmertove vlade pravega napredka pri miru s Palestinci ni, ponuja kot resna in smiselna alternativa. Na svoji strani ima z uspehom drugih desnih in ortodoksnih strank, ki se ponujajo kot logične koalcijske partnerice, kot kaže tudi demografijo, ki v izraelski družbi že jemlje svoje in krepko podčrtuje politično-nazorska središča.

Po eni strani nas vedno, ko se ukvarjamo z izraelsko ali ameriško zunanjo politiko podučijo, da večjih sprememb ob spremembi oblasti ne kaže pričakovati. V primeru izraelske politike o tem ne gre dvomiti. V ameriškem morda. V treh tednih je predsednik Obama z intervjujem za arabsko televizijo in posebnim odposlancem, ki ga je na območje poslal kmalu po zaprisegi, pokazal, da se zaveda, da so za razrešitev izraelsko-palestinskega spora potrebni drugačni pristopi, tako z vidika regije kot z vidika odstranitve predsodkov. V zadnjem času, odkar je George Mitchell prevzel vlogo odposlanca za regijo, je bilo veliko govora o tem, da utegne biti (morebiten) razplet podoben kot pri reševanju severnoirskega vprašanja, kjer je del dogovora tudi politično krilo teroristične organizacije. O tem je sicer za zdaj še prezgodaj ugibati, a vseeno se zdi, da ravno pristopi, tudi do Irana, o katerih je tudi v tem tednu govoril predsednik Obama dajejo podlago za misel, da bodo tokratne izraelske parlamentarne volitve na "mirovni proces" vplivale le toliko, kolikor bo to dopustila morda znova angažirana in po napovedih odgovorna ameriška vlada.