Družina je ena

V nedeljo popoldan me je šestletni sin med počitkom v senci vprašal, zakaj so kriminalci neprijazni. Za hip me je prešinilo, da bi mu cinično razložil, da so pač časi neprijaznih ljudi in kriminalne blaginje, potem pa sva lepo po vrsti obdelala, da so neprijazni zato, da s silo dosežejo, kar želijo doseči, in da so včasih tudi prijazni, da bi prikrili, kaj v resnici počnejo. Na koncu je ugotovil, da bi bilo bolje, če kriminalcev ne bi bilo. Takšnih pogovorov imam vsak dan kar nekaj in jih v prihodnjih letih pričakujem še več. Kandidatov za pametna vprašanja v naši družini ne manjka – poleg šestletnika še enajstletnik in dvojčka, ki sta prišla konec lanskega leta. Po uradnih merilih smo velika družina, ki ji država velikodušno odpušča davek na motorna vozila pri novem avtomobilu in ji na mesec pomaga z denarnim zneskom, s katerim ni mogoče pokriti stroškov za plenice dvojčkov. Seveda se ne pritožujem, veliko družino sva si želela izključno midva z ženo, me pa vseeno moti, da je eden od prvih dokumentov, ki jih prejme novorojenec, davčna številka.

Kot velika družina postanemo med sprehodom čez Rožnik mimogrede manjša cirkuška atrakcija. Nekateri nam naklonjeno kimajo in se nam prijazno nasmihajo, drugi se oglašajo z bedastimi pripombami in se brez pardona vtikajo v nas. Kakšne ženske znajo biti prav predrzne in silijo s prsti in nosovi v voziček k dvojčkoma. Prav nič več me ne zabava niti standardni dialog: "A sta fantek in punčka?" – "Da." – "Sta enojajčna?" – "Ne, enojajčna dvojčka ne moreta biti različnih spolov." In potem spraševalčev nasmešek, ki izdaja zadrego.

Ne bi želel posploševati, vendar se v našem primeru kaže precejšnja razlika v percepciji velike družine med "avtohtonimi" Slovenci in "južnjaki". Med prvimi prevladuje prepričanje, da je že prav, da se gremo družino, vendar pa je v ospredju predvsem za samoodrekanje. Sprašujejo nas, koliko sploh spimo, kako zmoremo izpolniti vse dnevne obveznosti, kako veliko stanovanje imamo … "Južnjaki" so zabavnejši. Zadnjič nas je na ulici prestregla "baba", si ogledala dojenčka, pa še starejša dva, ugotovila, da so vsi otroci lepi, potem pa me je vprašala, kje imam ženo; žena je medtem ušla na varno razdaljo in ženska ji je brez zadrege zavpila: "Srečna si, ker imaš toliko otrok!" Privoščila nam je, da smo srečni.

Sploh se ne bi se spuščal v to družinsko patetiko, če ne bi zagovorniki tradicionalne družine ob pravkar minulem mednarodnem dnevu družine in celotedenskem družinskem festivalu politike pozvali k prenehanju eksperimentiranja z družino, prerekanja in ideoloških debat, kar je letelo na politični razkol v zvezi z novim družinskim zakonom. V pozivu je ostalo nekaj prikritega, uperjenega proti poskusom drugačnih, ki si tudi želijo imeti družine z otroki. Pri najboljši volji ni mogoče razumeti, zakaj jim to ne bi moglo biti omogočeno. Polne družinske izkušnje (z otroki, vzgojo in nepredvidljivo razgibanostjo) civilizacijsko ni več mogoče odrekati drugačnim družbenim skupinam. Ne vem, s katero pravico bi kot član svoje družine lahko nasprotoval želji homoseksualca, da živi v družini z (nebiološkim) otrokom. To bi bilo nesmotrno tako z družbenega kot evolucijskega vidika. Če hočemo priti v vesolje, na druge planete – in tam živeti, morajo dobiti možnost starševstva tudi drugi. Tradicionalna, patriarhalna družina je le še ena od možnosti, Slovenci pa bi zaradi novega družinskega reda drug drugega najraje utopili v skodelici kave, zagrenjene z nerazrešenim Ojdipovim kompleksom.