Dnevi neprištevnosti

Babjih tem se malo izogibam, ker mislim, da so me že vsi malo siti ("Pa ne spet," je rekla gospa mama, ko sem ji povedala, o čem bom pisala, hm.), ampak vsake toliko časa si vseeno ne morem pomagati. Še posebej, kadar beseda nanese na menstruacijo, in priznam, pogosto jo tja odnesem sama. Z njo se tako kot polovica svetovnega prebivalstva v povprečju srečujem enkrat na mesec, in če pogledamo v zgodovino, se ta srečanja dogajajo že več tisoč let, pravzaprav odkar sploh obstajamo. Brez njih bi človeški rod izumrl, ker menstruacije pač niso nekajdnevni žur, ki je sam sebi namen, ampak so skupaj s hormoni le en od povabljencev na zabavo za plodno jajčece. Toliko o osnovnošolski biologiji. Torej, če ponovimo, menstruacijo ima od pamtiveka več kot polovica plodnega prebivalstva, brez nje se ne bi mogli razmnoževati, za nameček pa na njej temelji še gromozanska industrija higienskih pripomočkov. Po kateri logiki je torej nekaj tako primarnega in vseprisotnega tudi v 21. stoletju še vedno takšen tabu, da se moram pri vsaki javni omembi vedno srečati s kakšnim moškim osebkom, ki bi veliko raje videl, da tovrstne informacije zadržim zase? Ne zato, ker bi šlo za pretirano razkrivanje zasebnosti, čeprav sem se tudi s tovrstnimi očitki že srečala, ampak predvsem zato, ker naj bi šlo v prvi vrsti za nekaj ogabnega, v drugi pa za materialni dokaz o splošni neprištevnosti žensk vsaj enkrat na mesec. In pravzaprav ne vem, kaj me bolj vrže iz tira.

Pred časom me je precej osupnil osebek, ki si je zaželel, da v (internetni) javnosti ne omenjam svojih rodil, ker je to "preveč osebno". Ironično je isti osebek na spletu redno objavljal fotografije svojih zelo mladoletnih otrok, kar me pravzaprav sploh ne moti (oziroma, bolje rečeno, si o tem niti še nisem ustvarila omembe vrednega mnenja), le raven razgaljanja zasebnosti se mi zdi precej primerljiva. Saj ne grem v podrobnosti; ljudje pogosto tarnajo nad glavoboli, zvini, kašljem, čimerkoli že, pa ne vem, zakaj bi bilo v skupini s temi tegobami tako napačno omeniti, da te pač boli nekaj, kar je locirano tam nekje v predelu medenice. Zobobol je okej, maternicabol ni. Pisanje o menjanju otroških plenic je okej, omemba vložkov ni. Mogoče si bom kdaj zapomnila, ampak dvomim.

In zanimivo, čeprav, da bi določene teme vsi radi ignorirali, pa reklame za vložke in tampone skačejo vame iz vsake tretje reklame. No, pete. (Reklame za veliko preprostejše in higienične skodelice boste medtem težko našli; oglaševanje pripomočka, ki vas stane 30 evrov vsaka tri leta namesto dveh, treh evrov vsak mesec, pač ni smotrno.) Kaj točno je tu torej tako osebnega? Ženske v teh reklamah so vse po vrsti potrte kot le kaj, zaradi menstruacije ne morejo delati praktično ničesar, so kot pokvarjen stroj, verjetno si še zob ne morejo umiti kot vsako jutro. Dokler v prizor ne pripleše magični vložek, se napoji z neko na pol prozorno modro tekočino, in hop, ženska obleče bele oprijete hlače, skoči čez potok in se skloni nad havbo, ker s pravimi vložki to lahko naredi. In nikjer nobene omembe menstruacije ali krvi, vse je lepo zapakirano v "tiste dneve", a bolj kot vse to jim zamerim podpihovanje mišljenja, da smo ženske zaradi menstruacije nekaj dni na mesec neprištevne. Oziroma še bolj neprištevne kot po navadi.

Nekdo mi je celo priporočil, naj se vsak mesec za en teden odstranim iz bližine interneta, ker bi bilo ženske med mesečnim perilom pač najbolje zapreti v neko osamo. Saj ne pravim, da je treba menstruacijo v nasprotju s tem praznovati in častiti po božje, a prosim, nehajmo se pretvarjati, da ne gre za nekaj povsem normalnega in običajnega, o čemer lahko govorim tako kot o sivenju las ali – oh! – celo o hujšanju. O ženskih postavah ima na primer prav vsak svoje mnenje in vsak, tako moški kot ženske, misli, da ima pravico komentirati tvoje telo. Oprostite, meni se to zdi veliko bolj osebno kot menstruacija. In ta ni ogabna ravno tako, kot ni ogabno nič, kar se prosto po naravi dogaja v mojem ali v kateremkoli ženskem telesu. (Ali moškem.)

Menstruacija najraje ostaja v sivem območju prostovoljne ignorance; za polovico človeštva je nujno zlo, druga polovica bi se raje pretvarjala, da je ni, par glasnih pa bo malo zavihalo nos nad ogabnimi informacijami, ki jih niso želeli vedeti. Ne vem, meni je ogabno najmanj enkrat na teden (in večinoma podnevi) na enem ali drugem mestnem vogalu videti kakšnega tipa, ki povsem mirno ščije kjerkoli pač nanese, ampak okej. To je očitno nekaj, kar je družbeno sprejemljivo, "normalno". Samo ne omenjati menstruacije, prosim, samo menstruacije ne. Revčki občutljivi.

P. S.: V zgornjem besedilu je bila menstruacija brez evfemizmov omenjena več kot desetkrat. Čestitam, preživeli ste.