Dan republike

Tisti, ki ste vsaj otroštvo preživeli še v Jugoslaviji, se gotovo spomnite enega od najbolj totalnih obeležij nekdanjega režima: vselej odlično obiskanih proslav, ki jih nihče ni zares maral, govoranc brez energije in stika z resničnostjo, ki jim nihče ni zares verjel, svečanih, resno-kislih obrazov govorcev in zaslužnih partijcev v prvih vrstah, ki so jih vsi prezirali. Na današnji dan se je v Jugoslaviji praznovalo dan republike in hvala bogu so letos nanj bolj ali manj pozabili celo jugonostalgiki. Trajalo je torej 65 let, eno celo generacijo, da smo se znebili največjega državnega praznika prejšnje države. Vendar bo mir kratkotrajen, že čez mesec dni nam grozi izbruh novokomponiranega državnega proslavljanja. Pristojne institucije, vladni urad za komuniciranje in ministrstvo za kulturo oziroma njegova izpostava za državne proslave namreč ugotavljajo, da bo mogoče 20. obletnico samostojne Slovenije ustrezno proslaviti le s permanentnim enoletnim proslavljanjem, v katerega bodo poskušali vplesti vsakogar med nami.

Zato bo tudi ena od najpomembnejših notranjepolitičnih dilem prihodnjih dveh tednov vprašanje, ali se bosta Janez Janša in Andrej Bajuk pustila imenovati v častni odbor za praznovanje 20. obletnice samostojnosti Slovenije.

Organizatorji nam sicer obljubljajo pester enoletni program, pet ključnih, "pravih" proslav, obogatenih z zavidljivim korpusom spodobne memorabilije – simbolom Triglava, opremljenim s številko 20, po potrebi pa še z nalepko I feel Slovenia, posebnim spletnim portalom, miniaturno Ustavo, veliko slovenskimi zastavicami, priložnostnimi znamkami, poštnim žigom, spominskim kovancem in obvezno značko, seveda pa ne bodo pozabili niti na mlajše, da bodo lahko negovali mit o samostojni Sloveniji še globoko v prihodnost. Njim bodo morda posvetili celo zabaven strip, če bo sreča mila, pa bodo v osrednjo proslavo uspeli vključiti tudi 20-letnike, rojene svetlega 25. junija 1991.

Če niste vedeli, ta, zgolj na videz patetična in kičasta filmska razglednica podob neokrnjene dežele, je s svojo bukolično-nacionalistično poetiko v pravih Slovencih že leta prej medila neustavljivo željo po samostojnosti, bila je da Vincijeva šifra prihajajoče države, čista anticipacija naše prihodnosti.

Bojim se, da se bo s takim proslavljanjem (za pičlega pol milijona evrov, obljubljajo organizatorji) lok prehitro napel, in da v političnih okoliščinah, ki niso naklonjene čaščenju tiste decembrske plebiscitarne odločitve, novega dneva republike ne bomo praznovali niti pol toliko časa kot smo prejšnjega.