Brez alibija

Širitvena utrujenost Evropske unije očitno deluje dvotirno. Medtem ko v inštitucijah poudarjajo, da so hrvaške domače naloge znane, se hrvaška politika vrti v začaranem krogu, ko mora na vse strani pošiljati različna sporočila. V Beneluks, da se resno spopada s korupcijo, nepotizmom, da pripravlja in izvaja potrebne reforme, za domačo javnost pa ustvarja sporočilo, da je vse v najlepšem redu, da napredek je. A tisti, ki se podajajo na ulice, ga očitno ne čutijo, prav tako bistvenega izboljšanja tudi v Bruslju ne zaznavajo.

Na hodnikih evropskih inštitucij hrvaško lobiranje podaja dokaj pozitivno sliko tudi zadnjega poročila o napredku, ki pa, razen prijaznejše ocene truda Zagreba, ne prinaša bistvenih sprememb. Ravno nasprotno, prinaša dolg seznam nalog, ki jih morajo v hrvaški politični eliti storiti. Uradno premika želenega končanja evropskih pogajanj o članstvu v Zagrebu še ni zaznati, saj pravzaprav celotna politična garnitura vztraja, da bo Zagreb junija končal ta del evropske zgodbe. "Dobili smo potrditev, da so vrata za junij odprta, zdaj bomo dali vse od sebe, da bomo do junija skoznje tudi vstopili," je v začetku meseca po pogovoru z evropsko komisarko Viviane Reding dejala predsednica hrvaške vlade Jadranka Kosor. A neuradne ocene so precej drugačne, saj naj bi za zaključek tega dela postopka preprosto zmanjkalo časa do konca prvega polletja.

Javno mnenje, ki je trenutno dokaj negativno nastrojeno proti hrvaškemu članstvu v Evropski uniji, je pravzaprav posledica dolgotrajne, neotipljive sage, kjer se kopičijo predvsem besede o napredku. Dodaten časovni zamik pri končanju pogajanj utegne še dodatno slabo vplivati, kar glede na hrvaške referendumske načrte prinaša obilico dela za vlado. Kosorjeva se je znašla pod pritiski tako doma kot v Bruslju. Iskanje poti naprej za Hrvaško je pravzaprav iskanje poti naprej za preostalo balkansko soseščino, ki se ji očitno po prenagljeni evropski privolitvi za članstvo Bolgarije in Romunije, obeta še bolj pronicljiv nadzor reformnega dela predvsem na področju pravosodja in boja proti korupciji. Dveh resnih bolezni, proti katerima ni odporna nobena država članica unije. Po eni strani je resnejše uveljavljanje standardov zelo dobrodošlo, a očitno po logiki bolje pozno kot nikoli prinaša tudi vse manj privlačnosti evropskega projekta, saj predpostavlja številne boleče reze in reforme (ladjedelnice, denimo) doma.

Sporočilo o resnosti glede Hrvaške je v tem pogledu dobro predvsem za "manj resne" politične sile na Balkanu, ki se na račun kratkoročnih koristi odrekajo odgovornosti (BiH je najbolj izpostavljen primer). Ponuja pa tudi možnost izrazito lahkotnega prelaganja krivde na Bruselj. A to – za domače potrebe – pač počnejo tudi politiki v državah članicah. Kar prevečkrat brez alibija.