Boljše od streljanja

Predvidljivi koraki severnokorejske diktature, ki smo jim priča že več desetletij, bi tokrat lahko imeli posledice z malce manj predvidljivim odzivom. Če so se prejšnji ameriški predsedniki zlahka prepustili toku in prepričevanju Pekinga, da je vrnitev k šeststranskim pogajanjem edina možnost, morda tokrat le ni tako preprosto. Že od novembrske zaostritve odnosov med sosedama na Korejskem polotoku se namreč pojavljajo ocene in zapisi s skupnim imenovalcem, namreč, ali je sploh smiselno še sedeti za isto mizo z državo, ki govori eno in počne vse drugo. Vojaški pogovori, ki sta jih včeraj začeli Severna in Južna Koreja, so prvi resni stiki med sosedama od severnokorejskega obstreljevanja in naj bi ponujali tudi možnost za nadaljevanje stikov med Severno Korejo in ZDA, kljub temu da je Obamova vlada doslej preprosto zavračala neplodne pogovore s težavno oblastjo v Pjongjangu. Zapletlo bi se lahko že pri organizaciji stikov na le malo višji ravni, saj naj bi južnokorejska stran vztrajala, da Severna Koreja prevzame odgovornost za potop ene od južnokorejskih ladij ter tudi za bombardiranje južnokorejskega otoka.

Pred nekaj meseci smo se ukvarjali z vojaškim zaostrovanjem, vojaški bobni so že dajali vtis bojnih premikov, danes smo znova pri melodičnemu iskanju možnosti. Govorjenje drug mimo drugega sicer ni dialog, ne glede na to, kako prizanesljivi smo, je pa boljše kot streljanje.