Balkan, Evropa

Ponosno nismo pokleknili in po včerajšnjem referendumu so vsi padli v vlogo užaloščene vdove. Premier je pomahal zamujenemu nemško-francoskemu vlaku, vodja opozicije je tožil, ker mu vlada kar noče prepustiti prestola, ki si ga kot prestolonaslednik brez konkurence v resnici sploh ne želi tako vroče, kot bi rad, da bi bilo videti. Politična kasta se ni potrudila niti toliko, da bi poskušala stanje komentirati kako drugače kot s predvidljivimi priložnostnimi puhlicami o nezaupnici sedanji oblastni garnituri in izgubi državljanskega zaupanja v pravno državo. Ko zmanjka kakršnihkoli idej in ostane le še goli boj za oblastno slast in sesanje bornega preostanka davkoplačevalske smetane, ni več težko niti komentirati samega sebe s »kritične distance« in prostodušno priznati: Res je, obupni smo, kristalno nam je jasno, da nas ne morete več prenašati, ampak, kaj nam pa morete? Koga drugega pa imate? Na to večno karto negativne selekcije igrajo vsi po vrsti in njihovo sprenevedanje o izgubi zaupanja v vladavino prava je še posebej cinično. Kot da niso prav oni prvi in glavni kršitelji zakonov, ki si jih sami izmišljujejo in nas z njimi vsak dan bolj zapletajo v birokratsko-izkoriščevalski kaos brez prihodnosti, brez ene same, še preostale iluzije.

Če zanemarimo slepo trmo pristašev parlamentarno-demokratičnega anahronizma, ki so po fatalističnem ključu, da mora pač vsak enkrat priti na vrsto, še pripravljeni zaupati oblast strankam in njihovim veljakom, se zdi zagotovo predvsem eno: alternative ni (več). Pred vlado ali dvema je bilo mogoče videti vsaj še neko iluzijo, zdaj se je dokončno sploščila v spoznanje, da se je politični sistem, v katerega smo pred dvajsetimi leti planili s patetičnim zanosom, izpel še preden je sploh zadihal; da se zmore politika le še sklicevati na pravo, obenem pa dela vse narobe, in da je obljubljena poceni racionalna država končala na tnalu vsesplošnega izkoriščanja, kronične družbene ignorance in načrtnega poneumljanja državljanov.

Problem pa je veliko bolj univerzalen, saj niti Evropa ne more ponuditi nobene, niti izgubljene iluzije več. Zadnja se je razblinila po dolgih letih političnega nategovanja Srbije, ki si je z aretacijo mračnega klovna Mladića končno odprla vrata v evropsko kraljestvo dvojne morale. Če razmišljate tako kot mlada Beograjčanka (Prav, razčistimo z Mladićem in preteklostjo, ampak kakšno zvezo naj ima to s Srbijo in našo prihodnostjo v EU, je rekla.), potem ne razumete političnega bistva in smisla Evropske skupnosti. Če razmišljate tako kot ženska, ki so ji v Višegradu pod Mladićevim poveljstvom poklali sorodnike in jih zmetali v Drino (Mogoče bi nam njegova aretacija kaj pomenila pred petnajstimi leti, ko bi nam lahko razložil, zakaj je to naredil, danes pa ne več.), potem ne razumete bistva vladavine prava: Tega, da bo treba za to, da se pride do zaslužene kazni in medalje za novo članico evropske družine, do onemoglosti poslušati arogantne izbruhe s haaškega sodišča in se mentalno prebijati skozi nepregledno grmado laži, sprenevedanja, političnega gnusa in neozdravljivega sovraštva. Tako se gradi zasluženo mesto v evropski civilizaciji in Hrvaška si ga je v tem trenutku dogradila z najdražjo možno kampanjo, samim papežem, ki je z neba, seveda pa v hrvaškem zračnem prostoru, zahteval hrvaško pravico v Evropi.

Klerokorporativistična inavguracija Hrvaške v EU, bratski objem Srbije z Evropo v glavnem dejanju barbarskega teatra absurda in ljudska neposlušnost, s katero si je »napredna« Slovenija zagotovo prislužila vsaj ekonomsko konkreten ukor velike Evrope – ne kaže prav dobro. Treba se bo bolj potruditi, da prihodnje leto ne bomo otopelo rekli: Pa naj vlada Karl Erjavec.