Kako je obolevalo slovensko gospodarstvo (2.)

Po osamosvojitvi in izgubi precejšnjega dela pomembnega trga na prostoru nekdanje skupne države se je Slovenija zunanjetrgovinsko kmalu spet postavila na noge, zavedajoč se, da je usmeritev na zunanji trg edina pot za stabilno gospodarsko rast in razvoj. V nasprotju z letom 1990, ko je slovenski delež izvoza v države zunaj območja nekdanje Jugoslavije znašal manj kot 40 odstotkov, je bil leta 1993 ta že več kot 80-odstoten. Slovenija se je pri trgovanju oprla predvsem na partnerstva z Nemčijo, Avstrijo, Italijo in Francijo. V tako imenovanem prvem obdobju tranzicije, ki je trajalo od leta 1991 do 1994, je Slovenija razmeroma uspešno izvedla tudi monetarno osamosvojitev z uvedbo tolarja in fiskalno osamosvojitev. Pomanjkljiva zakonodaja in neučinkovit sodni sistem Vendar pa so bili v ozadju tako imenovane zgodbe o uspehu tudi drugačni, nezakoniti ali vsaj sporni procesi, k čemur sta precej, po prepričanju nekaterih pa celo odločilno pripomogla pomanjkljiva zakonodaja in neučinkovit pravosodni sistem. Danes je namreč nesporno, da so si nekateri ob odsotnosti ustrezne zakonodaje prisvojili velik del družbene lastnine.

By-pass prakse in brezplačni prenosi družbenega imetja Primeri spornih postopkov so bila tako imenovana podjetja by-pass, obvodna podjetja, prek katerih so izvajali izčrpavanje družbenih podjetij.

Precej pogosto se je dogajalo, da so delavci, zaposleni v družbenih podjetjih, ustanovili zasebno podjetje z isto ali podobno dejavnostjo, kot jo je opravljalo družbeno podjetje. Nato so prek by-pass podjetja izčrpavali družbeno tako dolgo, da je to končalo v likvidaciji ali stečaju. Šlo je za značilen primer divje privatizacije.

Dogajali so se tudi brezplačni prenosi družbenega kapitala po 145. členu zakona o podjetjih iz leta 1990, ki jih je omogočala tedaj veljavna, kot rečeno, pomanjkljiva in šepava zakonodaja.

Menedžerski prevzemi ali kako čez noč postati lastnik tovarne V nabor nepreglednega lastninjenja, ki gotovo ni koristilo slovenskemu gospodarstvu, lahko uvrstimo tudi razvpite menedžerske prevzeme. Koncept privatizacije, za katerega se je odločila Slovenija, je menedžerjem omogočil, da so prek posojil in na račun izčrpavanja družb postali tudi lastniki podjetij, v katerih so do tedaj opravljali zgolj naloge upravljavcev.

V prvem obdobju tranzicije so tako številni menedžerji namesto v razvoj družbe svoje zanimanje usmerili k lastninjenju podjetij, ki so jih vodili. To so počeli tako, da so velik del prostih denarnih tokov namesto za razvojne projekte namenili za utrjevanje lastniške strukture.

Če bi izvedli tehnološko prestrukturiranje, krize ne bi čutili tako močno Posledice tega, da so upravljavci z lastninjenjem svoje koristi postavili pred interese podjetja, je nedvomno čutilo tudi gospodarstvo.

"Če bi se podjetja zadolževala z namenom, da izvedejo tržno-tehnološko prestrukturiranje, bi to nedvomno precej pripomoglo k lažjemu spopadanju s svetovno gospodarsko krizo," meni ekonomist Matej Lahovnik.

Tajkunski prevzemi so bili začetek današnjega stanja Ekonomist Zarjan Fabjančič pojav menedžerskega lastninjenja oziroma tako imenovane tajkunizacije imenuje začetek konca in ga opisuje kot svojevrstno slovensko posebnost, v tovrstni obliki nepoznano v drugih državah.

"Menedžerji so si želeli in so si prilastili gospodarstvo, šlo je zgolj za osebno bogatitev, ni bilo pomembno, kaj se dogaja s podjetjem. To je začetek današnjega stanja," je prepričan Fabjančič.