Kaj prinašajo vse bolj priljubljena prostotrgovinska območja?

Vlade si od prostotrgovinskih območij obetajo predvsem večje trgovinske prihodke in naložbe. Prva je bila ustanovljena leta 1959 na letališču Shannon na Irskem, s čimer je želela tamkajšnja vlada spodbuditi zaposlovanje v podeželskem okolju, izkoristiti majhno regionalno letališče in ustvariti dodatne prihodke irskemu gospodarstvu. Poskus je bil izjemno uspešen in deluje še danes. Število svetovnih območij proste trgovine se je občutneje povečalo v poznem 20. stoletju.

Največja zgodba o uspehu je leta 1980 ustanovljeno prostotrgovinsko območje v kitajskem mestu Shenzhen v bližini Hongkonga. Privabilo je na tisoče tujih vlagateljev, kitajskim oblastem pa na majhnem prostoru omogočilo eksperimentiranje z reformami. Bruto domači proizvod (BDP) desetmilijonskega Shenzena danes presega 185 milijard evrov, glavna gospodarska področja pa so visoka tehnologija, finančne storitve in kulturne dejavnosti.

Pred letom dni so se predstavniki Shenzena v Mariboru udeležili gospodarske konference, na kateri so želeli okrepiti sodelovanje s slovenskim trgom na področju avtomobilske industrije in nove energije. Konkretnih projektov za zdaj še ni bilo izpeljanih.

Na svetu 4.300 prostotrgovinskih območij Danes je svet preplavljen z območji proste trgovine, ki ponujajo dobro kombinacijo davčnih ugodnosti, poenostavljenih carinskih postopkov in manj birokratskih ovir. Tri od štirih držav na svetu imajo vsaj eno takšno območje. Trenutno jih lahko naštejemo 4.300, ki skupaj zaposlujejo 68 milijonov delavcev. Njihovo število bo po napovedih v kratkem preseglo pet tisoč, napovedujejo v britanskem tedniku The Economist.

"Prednost prostotrgovinskih območij je, da tam delujoča podjetja dobijo ugodnejše pogoje proizvodne funkcije podjetja in da so praviloma za določen ali nedoločen čas brez davčnih obveznosti, ki v končni fazi vplivajo na višino marže proizvedenega," pravi Ante Milevoj, direktor Centra za mednarodno poslovanje pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). A pri tem opozarja, da podjetja pri tem omejujejo tudi zaveze, ki jih morajo sprejeti na dolgi rok. Največkrat gre za število zaposlenih.

Med uspešnejše države s prostotrgovinskimi območji se uvrščajo Združeni arabski emirati, Južna Koreja, Malezija in Filipini.

Kitajska veliko stavi na nov gospodarski koncept Potem ko je Kitajska jeseni 2013 v Šanghaju odprla prostotrgovinsko območje, je nekaj mesecev pozneje potrdila še 12 novih. Vlada spodbuja tudi odpiranje novih območij v tujini.

Šanghajsko območje se razteza na 29 kvadratnih kilometrih, ugodnosti pa veljajo za 19 različnih sektorjev, od bančništva do kulture. Igralništvo ni dovoljeno, ta privilegij še naprej uživa posebno administrativno območje Macao. Peking želi s tem spodbuditi gospodarsko rast, ki v zadnjem času nekoliko zaostaja za pričakovanji analitikov, in preizkusiti, ali tržne reforme delujejo.

V šanghajskem prostotrgovinskem območju so liberalizacijo trgovine med drugim nadgradili z možnostjo menjave juana v druge valute v investicijskih in kapitalskih tokovih. Šanghaj naj bi tako lažje tekmoval z drugimi finančnimi središči, kot sta avtonomno območje Hongkong in britanski London. A tri četrtine ameriških podjetij v Šanghaju ocenjuje, da jim območje ni prineslo nobenih koristi.

Indija želi z njimi dvigniti BDP za dve odstotni točki Pred kratkim sta svoja prostotrgovinska območja predstavila Mjanmar in Katar, o njih razmišlja tudi Ruanda. Indija z njimi računa na povečanje gospodarske rasti za dve odstotni točki, japonski premier Shinzo Abe pa jih je uvrstil v svoj reformni program. Združeni arabski emirati na primer ponujajo 21 prostotrgovinskih območij za deset različnih poslovnih dejavnosti. Ta območja omogočajo stoodstotno tuje lastništvo, repatriacijo kapitala in dobičkov, 50-letno oprostitev plačila davka na dobiček, oprostitev plačila dohodnine, prost pretok valut, brezcarinsko poslovanje ter preprosto in hitro odpiranje poslovnih subjektov.

Slovenija območja nima, ker nima stimulativnega okolja za tuje vlagatelje Čeprav ima tri četrtine držav na svetu vsaj eno takšno območje, geografski potencial Slovenije za njeno poslovanje pa je ugoden, Slovenija prostotrgovinskega območja še nima. Izjema je celotno pristanišče Luke Koper, kar je sicer značilnost vseh svetovnih pristanišč.

Da Slovenija takšnega območja nima, gre po besedah Milevoja z GZS pripisati nepreglednemu in nestimulativnemu poslovnemu okolju za tuje vlagatelje. "Neobstoj strategije dejavnosti državnega pomena, relativno visok strošek dela glede na primerljive države v regiji in verjetno še kaj," o razlogih govori direktor centra za mednarodno poslovanje pri GZS.

Milevoj se strinja, da je geografski potencial Slovenije primeren, a je ta za vlagatelje po njegovem mnenju na repu razlogov o odločitvi za posamezno investicijo. Izjema so razvojni dobavitelji, ki sledijo svojim kupcem po svetu. Ustanovitev prostotrgovinskega območja bi za Slovenijo pomenila dobro platformo za spodbujanje neposrednih tujih investicij, je prepričan Milevoj.

Območja tudi raj za pranje denarja Vendar obsedenost z ustanavljanjem prostotrgovinskih območij kaže tudi na to, da jih vlade prepogosto vidijo kot preprosto zmago. Sprejmejo dogovor, prispevajo zemljišča, ponudijo davčne olajšave in regije ali države so na konju. Ko bi le bilo tako preprosto. Njihova priljubljenost se pogosto sprevrže v polom. To kažejo izkušnje afriških držav in Indije, kjer so polovico na novo ustanovljenih območij v zadnjih letih morali ukiniti.

Prav tako niso majhni stroški teh prizadevanj. Spodbude za privabljanje vlagateljev kratkoročno pomenijo manj davčnih prihodkov države in izkrivljajo gospodarsko sliko. Območja so vse pogosteje tudi raj za pranje denarja.

Ključno je prepletanje z domačim gospodarstvom in dostopom do globalnih trgov Najuspešnejša območja se običajno prepletajo z domačim gospodarstvom. Tak je primer Južne Koreje, ki je v posel podjetij iz prostotrgovinskih območij uspešno vpela lokalne dobavitelje. Po drugi strani pa morajo imeti prostotrgovinska območja tudi dober dostop do globalnih trgov.

Za to je nujna dobra infrastruktura, ki običajno prinese več koristi kot davčne olajšave. Pogosto zahteva velike vložke v nadgradnjo cest, železnic in pristanišč. Pomanjkanje takšnih naložb je bil vzrok za propad marsikaterega prostotrgovinskega območja v Afriki. Veliko novih območij ne bo uspešnih prav zaradi pomanjkanja zanesljive oskrbe z električno energijo ali pa so preveč oddaljena od pristanišča, napoveduje tednik The Economist.

Bolj kot državna so uspešnejša zasebna območja Država mora nujno poiskati tudi ravnovesje med ustreznim političnim nadzorom in svobodo vladne birokracije. Prevelik vpliv politike namreč onemogoča eksperimente. Po pisanju tednika obstaja velika verjetnost za neuspeh novih prostotrgovinskih območij na Japonskem, saj vladni uradniki zavračajo deregulacijo. Vse bolj jih namreč skrbijo njihovi osebni interesi. Na Filipinih to težavo rešujejo z ustanavljanjem zasebnih prostotrgovinskih območij. Njihov delež je že desetkrat večji od deleža območij pod upravljanjem države.