Petek, 23. 5. 2014, 16.42
8 let, 8 mesecev
Evropejci imamo v rokah vse več moči, a nas ta vse manj zanima
Evropski parlament (EP) je bil ustanovljen leta 1952 kot Skupna skupščina Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ). Leta 1958 je bil preimenovan v Evropsko parlamentarno skupščino (ta je s 142 poslanci prvič zasedala marca 1958), leta 1962 pa se je (neuradno) preimenoval v Evropski parlament.
Pariška pogodba, 1951 S prvo pogodbo je bila ustanovljena Parlamentarna skupščina, predhodnica EP. Pogodba je določala, da člane skupščine izberejo nacionalni parlamenti. Skupščina je imela pravico razrešiti visoko oblast (predhodnico današnje Komisije).
Rimska pogodba, 1957 Rimski pogodbi vključujeta posebno določbo, da so člani skupščine voljeni neposredno (določba se je začela izvajati leta 1979). Evropska parlamentarna skupščina je prvič zasedala naslednje leto, 19. marca 1958.
Bruseljska pogodba, 1975 EP je dobil pravico, da ob koncu vsakega leta pregleda računovodske izkaze EU in presodi, ali je Komisija pametno in pravilno porabila proračun EU.
Enotni evropski akt, 1986 Z aktom je naziv Evropski parlament (tega je skupščina uporabljala od leta 1962) postal uraden, EP pa je dobil večje zakonodajne pristojnosti s postopkom sodelovanja in privolitve. Obvezno je postalo, da EP privoli v vstop nove države v EU.
Maastrichtska pogodba, 1992 Pogodba o Evropski uniji je EP dala pravico pozvati Komisijo, naj predloži zakonodajni predlog o zadevah, o katerih je po mnenju EP treba sprejeti akt Skupnosti. EP mora odtlej potrditi vso sestavo Komisije in imenovati evropskega varuha človekovih pravic.
Amsterdamska pogodba, 1997 EP je dobil veliko močnejšo vlogo sozakonodajalca s Svetom na večjem številu področij, za katera se od takrat uporablja zakonodaja EU (na primer zaščita potrošnikov, možnost zakonite zaposlitve v drugi državi in okoljska vprašanja). EP je dobil pravico, da potrdi predsednika Komisije.
Pogodba iz Nice, 2001 Listina o temeljnih pravicah je povečala zakonodajne in nadzorne pristojnosti EP.
Lizbonska pogodba, 2007, velja od 1. decembra 2009 Okrepila je pristojnosti EP kot priznanega sozakonodajalca z večjimi proračunskimi pooblastili. EP je dal ključno vlogo pri izvolitvi predsednika Evropske komisije. Z nekaj izjemami je pogodba EP kot zakonodajalca izenačila s Svetom na področjih, kjer prej nista bila enaka, predvsem pri določanju proračuna EU, kmetijski politiki ter pravosodnih in notranjih zadevah.
Z leti in širitvijo Unije sta naraščala število evropskih poslancev in moč parlamenta, hkrati pa v večini članic upada zanimanje za volitve. Slovenci smo na evropskih volitvah sodelovali dvakrat, obakrat s podpovprečno volilno udeležbo (28 odstotkov).
Leta 2009 je bila največja volilna udeležba (90,75-odstotna) v Luksemburgu, najnižja (19,64-odstotna) pa na Slovaškem. Belgija je edina država, kjer je bila na vseh volitvah volilna udeležba več kot 90-odstotna (Belgija je ena od ustanovnih članic Evropske unije).
Prvi parlament: 1979–1984 Volitve 1979: 410 sedežev, največ (112) jih je dobila skupina socialistov. Volili so v devetih državah članicah (Nemčija, Francija, Italija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Združeno kraljestvo, Danska in Irska). S pridružitvijo Grčije leta 1981 se je število sedežev v EP povečalo na 434. Drugo zakonodajno obdobje: 1984–1989
Volitve 1984: 434 sedežev: največ (130) jih je prejela skupina socialistov. Volili so v desetih članicah. S širitvijo na Španijo in Portugalsko leta 1986 se je število sedežev v EP povečalo na 518.
Tretje zakonodajno obdobje: 1989–1994 Volitve 1989: 518 sedežev, največ (180) jih je prejela Skupina socialdemokratov v Evropskem parlamentu. Volili so v 12 članicah.
Četrto zakonodajno obdobje: 1994–1999 Volitve 1994: 567 sedežev, največ (198) jih je prejela skupina socialdemokratov. Volili so v 12 članicah. Z združitvijo Nemčije se je število sedežev povečalo na 567. S širitvijo na Avstrijo, Švedsko in Finsko leta 1995 se je EP povečal na 626 sedežev.
Peto zakonodajno obdobje: 1999–2004 Volitve 1999: 626 sedežev, največ (233) jih je prejela skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov (EPP-ED). Volili so v 15 članicah.
Šesto zakonodajno obdobje: 2004–2009 Volitve 2004: 732 sedežev, največ (268) jih je prejela skupina EPP-ED. Volili so v 15 starih in desetih novih članicah (Poljska, Madžarska, Slovenija, Slovaška, Češka republika, Estonija, Latvija, Litva, Ciper in Malta so države, ki so se pridružile EU tistega leta). Leta 2007 se EU pridružita še Bolgarija in Romunija in število evroposlancev se je začasno povečalo na 785.
Sedmo zakonodajno obdobje: 2009–2014 Volitve 2009: 736 sedežev, največ (265) jih je prejela Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov). Po začasnem povečanju števila poslancev na 754 se je s pristopom Hrvaške leta 2013 število sedežev v EP začasno povečalo na 766.
S širitvami Evropske unije se je, kot omenjeno, spreminjalo število sedežev v EP. Sprememba se bo zgodila tudi tokrat. Namesto zdajšnjih 766 poslancev jih bo po tokratnih volitvah 751. Tri poslance bo izgubila Nemčija, po enega pa Belgija, Bolgarija, Češka, Irska, Grčija, Hrvaška, Latvija, Litva, Madžarska, Avstrija, Portugalska in Romunija. Število slovenskih poslancev ostaja nespremenjeno – osem.