Ocenili smo: Sony SmartWatch

V slogu filmskih junakov Mali ročni elektronski gizmo na prvi pogled vzbudi zanimanje. Vsaj pri meni ga je. Ko sem ga namreč prvikrat prijel v roko in pognal, so se mi po mislih začeli sprehajati prizori iz znanstvenofantastičnih in akcijskih filmov ter iger. Za trenutek sem stopil v čevlje drznega Jean-Luca Picarda (Zvezdne steze), elegantnega Jamesa Bonda in prekaljenega Solid Snaka (Metal Gear Solid) hkrati. A začetno navdušenje je žal kaj hitro zbledelo, ko sem napravo pričel podrobneje razčlenjevati.

Pa naj se najprej obregnem ob njen dizajn. Z minimalističnim pristopom elegantnega kvadratnega okvirja se Sony poskuša držati sodobnih zapovedi in če ne bi vrha zaslona krasil napis japonskega giganta, bi bržkone pomislil, da gre za stvaritev Applovih laboratorijev. Ker slednji v zadnjem desetletju narekujejo oblikovne smernice tehnoloških igrač, ki v očeh ljudstva navadno vzbujajo poželenje in hrepenenje po imetju, bi torej preverjeni recept moral delovati. In tudi deluje, vendar le, dokler ura tihožitno počiva na mizi.

Futurizem iz preteklosti Čim si jo ovijemo okoli zapestja, pa na dan privrejo vse kaj drugačni občutki. Tako naši lastni kot tisti "zunanjih" opazovalcev. Najboljši približek, ki ga lahko podam, so plastične "ure" preteklika, ki so bile priložene raznoraznim pralnim praškom in nad katerimi smo se kot otroci izjemno navduševali. Njihove odlike so bile predvsem zanimive dodatne, pogosto zgolj okrasne funkcije (kompas) in nekonvencionalni oblikovni prijemi (nikoli ne bom pozabil tiste, ki se je lahko spremenila v majhno reaktivno letalo), predvsem pa je prednjačilo njihovo vsesplošno nedelovanje, saj je bila njihova življenjska doba le redko daljša od tedna ali dveh.

Seveda nikakor ne trdim, da je Sonyjev izdelek na njihovi ravni. Daleč od tega, a vseeno ne gre zanikati, da vzbuja določen občutek plastične cenenosti. Morda je kriv preveč preprost gumijast pašček. Ali pa morda zajetna debelina osrednje enote, ki naravnost štrli iz zapestja. K zadnjemu močno pripomore tudi priponka, nameščena na hrbtišče, ki omogoča, da uro preprosto odklopimo iz njenega matičnega ležišča in ji najdemo mesto kje drugje, na primer na kakšnem kosu oblačil. Karkoli že je razlog, ostaja dejstvo, da se z moderno Sonyjevo uro ne boste počutili nič kaj ekskluzivno, elegantno ali celo avanturistično. Bolj kot 10-letnik z novo igračo.

Nasprotje Retine Če se še nekoliko pomudim pri velikosti, bi poudaril, da je zaslonska površina pri 1,3 palca razmeroma majhna, kar se odraža tudi v porazni ločljivosti vsega 128 x 128 slikovnih pik (za primerjavo: pri iPod nanu ta znaša 240 x 240). Cinik bi rekel, da je pravo nasprotje visokoleteče Applove Retine. Posledično so seveda prikazane sličice nazobčane in zrnate, kar še dodatno pridoda k občutku starinskosti. Ne v dobrem "retro je kul" pomenu.

Še ena nadležnost je čezmerna odsevnost in slaba osvetljenost slike, zaradi česar je pod milim nebom (tudi v oblačnejših razmerah) skoraj nemogoče razbrati prikazane podatke, kar dodatno ohromi urino uporabnost, če ne kar njeno osrednje poslanstvo. Konec koncev naj bi bila namenjena prav spremljanju dogajanja, kadar ste v naglici in ne utegnete vleči telefona iz žepa.

Nepotrebni vmesni koraki Graja prav tako leti na način ohranjanja baterijske varčnosti. Zaslonček namreč po petnajstih sekundah neuporabe zaspi in če želimo preveriti aktualne informacije s telefona, moramo uro najprej zbuditi s pritiskom edine fizične tipke, ki je na desni strani ohišja. S tem sicer ni nič narobe, moti pa dejstvo, da je pritisk omenjenega gumba oziroma dotik zaslona potreben tudi za prikaz aktualnega časa. Povsem nepotreben vmesni korak, ki je posledica nerodne zasnove. Je pa res, da bateriji dolgoživosti ne gre očitati. Brez priklapljanja na vtičnico namreč brez težav zdrži okoli štiri dni. Morda celo še kakšnega več, odvisno od intenzitete uporabe.

Kot že povedano, ima SmartWatch zgolj eno fizično tipko. Preostalo upravljanje je neposredno prek OLED-zaslona, občutljivega na dotik. Matrika podpira tudi dvoprsto večdotičnost, vendar se ta zaradi miniaturne ploskve izkaže za precej nerodno. Z drsanjem levo in desno se sprehajamo po meniju nameščenih aplikacij (zaslon prikazuje do štiri bližnjice naenkrat), s potiskom gor ali dol pa dostopamo do t. i. widgetov oziroma pripomočkov. Žal je intuitivnost vmesnika daleč od tiste, ki jo srečamo na sodobnih pametnih telefonih, saj premikanje ni gladko, aplikacije pa se različno odzivajo na naše drezanje v zaslon.

Optimizacija šepa Programčkov, ki jih sicer lahko naložimo na Sonyjevo elektronsko zapestnico v sklopu tržnice Play, najdemo preko 40, segajo pa vse od upravljavcev klicev in kratkih sporočil do družbenih omrežij, e-poštnih odjemalcev in Googlovih zemljevidov. Roko na srce, resnično uporabnih je le peščica, pa še pri teh je optimizacija močno pod vprašajem. Pri esemesih in Twitterju na primer lahko odgovorimo zgolj s predhodno nastavljenim odgovorom, Facebook ne dopušča možnosti komentiranja, Gmail ob obvestilu nove pošte ne prikaže pošiljatelja in tako dalje.

Preden se sploh lahko začnemo igračkati z aplikacijami, pa je potrebno ročno asistentko najprej spariti s telefonom. To storimo v kolaboraciji prazgodovinskega modrozobega vmesnika, saj druge, sodobnejše oblike povezovanja Sony očitno smatra za črno magijo, ter telefonskega programa LiveWare, ki ga poiščemo v virtualni trgovini. Primarna sinhronizacija je tako precej zamudno opravilo, ki pa ga dodatno ohromi še nadaljnje nameščanje posameznih aplikacij. Prek omenjenega koordinatorja je treba namreč vsako namestiti posebej. Čemu najbolj popularni programčki na uri niso že prednaloženi, ostaja skrivnost.

Ni vse zlato, kar se sveti Tako. Gnev nad nič kaj pretirano pametno Sonyjevo uro sem zlil iz sebe. Spodobilo bi se, da zdaj povem še kakšno besedo v njen bran, a kaj več kot zgolj zanimive ideje ne najdem. Dobro, nekaj programčkov se mi je dopadlo. Virtualni vremenar, hitro dostopna navigacija (najprej jo morate pognati na telefonu) in glasbeni predvajalnik znajo biti priročni. Prav tako se na avtobusu, ko med naglim pospeševanjem in zaviranjem skušate loviti ravnotežje, za uporabnega izkaže bralnik sporočil, najsi ti prihajajo z družbenih omrežij, elektronskega nabiralnika ali neposredno z znančevega telefona.

A ko na koncu potegnemo črto je to vseeno premalo in še zdaleč ne upraviči relativno visoke cene stotih evrov, ki jo je Sony nastavil. Še toliko bolj, ker ne gre za samostojno napravo, ampak za delovanje potrebuje partnersko enoto. Glede na varčevalne čase, v katerih živimo dandanes, ne verjamem, da se najde prav veliko posameznikov, ki imajo denarnice tako prenatrpane z bankovci, da ne vedo več, kam z njimi. Pa tudi če ste eden takih, vam nakup odsvetujem. Razen če uživate v občutku opeharjenosti.

Kdo ve, morda se z nadaljnjimi sistemskimi posodobitvami Sonyjeva ura nekega dne celo prelevi v nepogrešljiv pripomoček, a še bolj verjetno je, da bodo morali japonski računalničarji pošteno zavihati rokave, pljuniti v roke in ponovno začeti pri temeljih.

Končna ocena: 4 za realizacijo, 9 za idejo

Specifikacije: Dimenzije: 36 mm x 36 mm x 8 mm (debelina) Teža: 26 g (osrednja enota 15,5 g) Zaslon: 1,3-palčni večdotični barvni OLED zaslon (ločljivost 128 x 128 slikovnih pik) Pomnilnik: / Povezljivost: Bluetooth 3.0 (razdalja delovanja: 10 m) Cena: cca. 100 evrov

Legenda ocen: 1 – Raje umrem, kot da me kdo vidi s tem. 2 – Vzamem le, če bi mi rešil življenje. 3 – Če mi ga podarijo, ga morda vzamem. 4 – Še veliko mu manjka. 5 – Za silo bi bilo. 6 – Še kar 7 – Na pravi poti 8 – Dober izbor 9 – Odlična naprava 10 – Brez njega mi živeti ni.