Čevlji, ki vedo, kam je treba iti

V prototipu, ki ga je Dominic Wilcox naredil ročno, je sprejemnik GPS vdelan v levo peto, in sicer tako, da je obrnjen navzgor. Vklopi se ga s trkom pete enega čevlja v drugo peto, saj tipalo v levem čevlju zazna bližino magneta, ki je vdelan v desni čevelj.

Podatke o cilju in drugih zahtevah poti čevelj prejema iz računalnika z nameščenim ustreznim programom prek povezave USB. Avtor zatrjuje, da čevlji opravijo svoje usmerjevalno poslanstvo kjerkoli na svetu. Moč elektronskim komponentam zagotavlja akumulator (baterija), podoben tistim v mobilnih telefonih, vso navigacijsko delo pa usmerjata dva mikrokontrolerja.

Lučke so najbolj opazne

Na zgornji strani desnega čevlja je barvni prikazovalnik, ki svojo osvetlitev z diodami LED spremeni iz rdeče v zeleno, ko se približujemo cilju. Osvetlitev, prav tako iz diod LED, na levem čevlju med tem nakazuje smer, v kateri je treba hoditi na poti do cilja. Čevlja med seboj "komunicirata" po brezvrvični povezavi. Odločitev za osvetlitev z diodami LED je prevladala nad kakšnimi kazalci ali drugimi rešitvami, ker je Wilcox iskal rešitev, ki bo primerna tako v temi kot tudi pri močni sončni svetlobi ter preprosto vidna ob upoštevanju razdalje med očmi in čevljema.

Ljubo doma

Wilcox je navdih dobil pri pravljici Čarovnik iz Oza: "Kaj bi bilo, če bi imela Dorothy takrat čevelj, ki bi jo usmeril domov, ko bi trčila s peto v peto?" Tudi notranjost usnjenih čevljev je rdeča, ker je imela Dorothy rdeče čevlje. In zato je čevlje tudi ljubkovalno poimenoval Nikjer ni kot doma (There is no place like home), kajti prav to izgovori Dorothy, ko končno najde svojo pot domov.