Moj ego ne bo trpel, če pride nekdanji prvi nemški železničar!

Pol leta je na vročem sedežu prvega moža državnih železnic, ki jih enkrat na mesec obiščeta celo premier in prometni minister, zdaj pa naj bi Slovenskim železnicam iz brezna rdečih številk pomagal zapeljati nekdanji prvi mož nemških železnic Hartmut Mehdorn. Tako vsaj obljublja prvi minister. Goran Brankovič, ki mu že ob prevzemu direktorovanja mnogi niso pripisovali ravno dolgoletne direktorske kariere na državnih železnicah, je nekaterim boleč trn v peti, zato si želijo njegove zamenjave. Je pa tudi dolgoletni član LDS.

Se morda počutite ogroženi? Vesel sem, da sem trn v peti, ker to pomeni, da sem na dobri poti, da delam kar je prav, v korist Slovenskih železnic. Vsekakor se na govorice o moji morebitni zamenjavi ne oziram. Kar se pa tiče LDS, sem res dolgoletni, ampak neaktivni član in v tem, kar se ta hip dogaja, nisem udeležen, nisem bil nič vprašan, skratka, nisem ne aktiven ne pasiven, ker se ukvarjam zgolj z železnicami.

V zadnjih dneh se precej govori o prihodu nekdanjega prvega moža nemških železnic DB Hartmuta Mehdorna, da bi na Slovenskih železnicah postal svetovalec, prokurist, ali kaj tretjega. O tem je javnost seznanil celo premier. Je to nezaupnica vam in vašim sodelavcem? Konec koncev ste šele pol leta prvi železničar … Moj ego ne bo trpel, če pride nemški strokovnjak. Seveda pa se morebitni prihod razume tudi tako. Po tistem, kar vem jaz, če sem seveda prav razumel tako premierja kot prometnega ministra, ne gre za to. Ne vidim razloga, zakaj bi lastnik/država k meni pripeljal svetovalca, da bi delal namesto mene in mojih sodelavcev, saj me lahko zamenja in imenuje novega direktorja.

To je res, ampak kaj vi pričakujete od svetovalca takšnega kova kot je nekdanji prvi mož DB-ja, ki je nemške železnice popeljal iz rdečih številk? Jaz vsekakor pričakujem pomoč in oporo v ključnih trenutkih sanacijskega načrta in seveda predvsem, kako z njegovimi izkušnjami in poznanstvi premakniti blagovne tokove, jih povečati na križišču obeh koridorjev (5. in 10.), ki potekata prek Slovenije. Pravzaprav vidim v prihodu Hartmuta Mehdorna priložnost za optimizacijo tovornega prometa Slovenskih železnic, nove produkte za trg, kaj je bolj in kaj manj učinkovito … Pričakujem, da nam bo s svojimi dolgoletnimi izkušnjami in velikim znanjem pomagal. Je pa seveda res, da se mnogi motijo, če menijo, da bo gospod Hartmut le z zamahom čarobne palice rešil vse težave, ki so se na državnih železnicah kopičile leta, če ne celo desetletja. Mislim, da so tudi primerjave z Nemčijo nerealne in zato je nerealno pričakovati, da se zgolj nemške izkušnje projicirajo na naše domače razmere in vse bo drugače. Takšno gledanje je zagotovo povsem zmotno.

Če gost iz Nemčije zares pride k nam, ali to morda pomeni prvi korak k vstopu strateškega partnerja v državne železnice? Ne vem, ali bi to pomenilo avtomatično, upam pa, da to vsekakor lahko poveča verjetnost. Jaz sem že večkrat povedal, da bomo z reorganizacijo v Holdingu razdelili področja dejavnosti. Tisto, kar je za tujce zanimivo, tudi zaradi naše geostrateške lege,pa je seveda tovorni promet. Jaz vidim pri tem zelo pomembno vlogo svetovalca, še enkrat pa pravim, če ima kdo probleme z menoj, mi naj to sporoči, pa jih bomo rešili.

Kaj pričakujete od strateškega partnerja? Tudi v vladnih krogih se ogrevajo za vstop strateškega partnerja v državne železnice. Niso redki, ki celo menijo, da Slovenske železnice same ne morejo preživeti! Nekatere stvari so odvisne od nas na Slovenskih železnicah, druge pač ne. Mi smo na železnicah na železniški trasi Koper-Divača pa naprej do Jesenic, ali na drugi strani, do madžarske meje »polni«. V tovornem prometu torej prepeljemo, kolikor je sploh mogoče. In težko bi delali bolje in še več! Od strateškega partnerja zato pričakujem, da bo povečal učinkovitost, izboljšal procese dela, da bo pripeljal še več kakovostnega tovora. Najpomembnejše je, da tuji strateški partner pripelje še več tovora in da nam kot regionalnemu partnerju zaupa in še podaljša naše vlakovne poti. Razumeti je pač treba, da so dobre želje v poslu preprosto premalo. Če ne bo več tovora, več posla za Slovenske železnice, potem mi tujega strateškega partnerja ne potrebujemo. Seveda pa strateški partner vedno pripelje tudi negativne posledice, verjetno tudi višek zaposlenih, ampak o tem bomo govorili, ko bo strateški partner zares prišel, do takrat pa so vse le špekulacije. Je pa treba vedeti, da vsak sistem prenese krčenje le do neke mere, ko lahko sistem še učinkovito deluje. Vse ni niti črno niti belo.

Ampak poslovni rezultati za lani – več kot 30 milijonov čiste izgube, za letos je predvideno prav toliko – to ni ravno ohrabrujoče … Visoka zadolženost okoli 350 milijonov evrov … Številke ne lažejo? No, treba je vedeti, da je od teh 30 milijonov kar 10 milijonov evrov stroškov finančnih odhodkov. To breme pa se je kopičilo več desetletij. Od preostalih 20 milijonov izgube je 18 milijonov minusa iz naslova amortizacije, če to zanemarimo, je stanje boljše kot je videti na prvi pogled. Mi pričakujemo od lastnika torej države, da se opredeli, kdaj bodo za opravljene storitve javne gospodarske službe potniškega prometa, ki niso bile poplačane unovčene naše terjatve – nekaj manj kot 40 milijonov evrov –, ki jih imamo do države. Ali bo to v letih 2012, 2013 in 2014, 2015 potem pa bomo te terjatve s popustom prodali in zadostili likvidnostnim zahtevam, ki jih imamo zaradi naših naložb.