Žalovanje za izgubljenim

Pa naj si bodo to izgube takšne ali drugačne. Tukaj nimam v mislih zgolj smrti nam dragih ljudi ali živali, ampak tudi izgube partnerjev ali prijateljev, ki ne umrejo, a je zaradi različnih vzrokov med nami prišlo do razhodov. Lahko pa pogledamo še širšo sliko in omenimo tudi izgubo dela, položaja, kakšne okončine zaradi bolezni ali nesreče, materialnih sredstev, mirnost duše in pa časa, ki nam je v tem življenju namenjen. Zgodbe posameznikov so neprimerljive Ob vsaki izgubi človek občuti veliko bolečino, ki traja različno dolgo in je seveda tudi pogojena glede na pretekle dogodke, ki so se nam v življenju zgodili. Bolečina je pogojena tudi glede na situacijo, v kateri se trenutno nahajamo, in pa naš karakter. Zato je tudi sama pot okrevanja pri vsakem posamezniku različno dolga. Zelo nepošteno ali celo nedopustno je tudi primerjati posamezne izgube med ljudmi, saj so te preprosto neprimerljive. Povsem drugače je na primer izgubiti svojega otroka, kot izgubiti starša v pozni starosti, kjer je smrt nekako pričakovana, a vseeno zelo boleča. In teh primerov je preprosto preveč, da bi jih lahko našteli in opisali vse, zato se bom v nadaljevanju članka osredotočila bolj na izgube v partnerskih odnosih. Je lažje, ko oseba umre? Je lažje, ko oseba prevara? Velikokrat slišimo, da ne moremo primerjati smrti nekoga s tem, da te nekdo zapusti ali na primer prevara. Realnost v teh primerih pa je pogosto nekaj zelo drugega. Namreč, veliko ljudi čuti, če tega že ne izrečejo, da bi jim bilo veliko lažje, če bi oseba, ki jih je zapustila ali prevarala, umrla, kot pa da še vedno živi in jo lahko v življenju še srečujejo. Kaj šele srečno. Lažje bi jim bilo, če bi ta oseba umrla! Ko nekdo umre, si namreč postavljen pred dejstvo, da te osebe več ni, da je ne bo in da ne moreš ničesar več storiti. Čeprav je prisotna nemoč, je v primeru zapustitve ali ločitve občutek nemoči na drugačen način. V tem primeru je človek nemočen, ker te druga oseba ne spusti več k sebi, ob zavedanju, da bi lahko morda bilo drugače, da bi se lahko nekaj spremenilo. To povzroča veliko frustracijo, in to čeprav se lahko zavedamo, da smo tudi sami naredili vse ali veliko, da smo bili zapuščeni. Sprejemanje traja mesece ali leta Pogosto se ob tem sliši in misli tudi, da je tistemu, ki iz odnosa odide, lepo, saj je ta oseba sprejela odločitev in odšla. A to ni vedno tako! Četudi si oseba želi prekiniti nek odnos, to ne poteka brez bolečine. Velikokrat se namreč dogaja, da je oseba, ki sprejme odgovornost in odločitev za odhod, v samem odnosu že dalj časa veliko bolj nesrečna. In tudi do same odločitve, kaj šele dejanja, ne pride kar tako čez noč. Sprejemanje tovrstne odločitve ponavadi traja mesece ali leta. Ob tem pa se osebe, ki odidejo, mnogokrat spopadajo z veliko vprašanji, lastnimi vrednotami in pa tudi okolico. Je bolečina, ko si poročen, večja? Zanimivo dejstvo našega okolja na primer je, da ljudje razhode sprejemajo mnogo lažje in skoraj neobsojajoče, kot pa to sprejemajo razveze, torej razhode poročenih parov, čeprav oboji lahko trajajo enako dolgo, ljudje enako živijo skupaj in imajo enako tudi otroke. Pogosto slišimo, da sta dva šla narazen, ampak tako ali tako nista bila poročena. Kot da je v tem primeru to nekaj manj bolečega ali morda celo pričakovanega?! Biti ločen pa mnogim še vedno predstavlja tabu, čeprav ima skoraj vsak posameznik za seboj v življenju od najstniških let naprej kar nekaj različnih razhodov partnerskih zvez. Pet stopenj žalovanja Ne glede na to, ali smo poročeni ali ne, pa ko pride do težav v partnerstvu in poznejšega razhoda, je proces žalovanja neizbežen. Sam proces žalovanja lahko nekako razdelimo v pet stopenj, ki zajemajo šok in zanikanje, jezo, barantanje, depresijo in sprejetje. Včasih si ne sledijo v točno določenem vrstnem redu in včasih ljudje na poti svojega okrevanja skačejo med njimi naprej in nazaj. V praksi to poteka tako, sprva ne morete verjeti, da se nam to zares dogaja in mislimo, da sanjamo, potem se začnemo na partnerja jeziti, ga morda obtoževati in se prepričevati, tako je bolje, tako ali tako si ga ne želimo imeti več ob sebi, čemur sledi vsemu temu do zdaj ravno nasprotno, opravičevanje partnerja, ugotovitev, da ni tako slab, želimo si ga nazaj, kar preraste v žalost, kjer lahko solze tečejo v potokih in sta bolečina ter nemoč največji. Zadnja in zelo pomembna faza pa je sprejetje, ki je nujno za premik naprej. Tako razhodi kot izgube in ob tem bolečina so sestavni del življenja. Majhne izgube komaj opazimo, saj niso tako boleče. Velike in bolj čustvene izgube pa potrebujejo svoj čas, da ozdravijo. Zato se moramo zavedati, da ni konec, dokler ni zares konec in konec je, ko nas ni več. Vse do tedaj je naša mati Narava naredila tako, da lahko iz vsake katastrofe ponovno vstanemo, pogosto najdemo še večje dimenzije življenja in tako novo srečo ter nasmeh na obrazu.