Zakaj ves čas poslušamo tiste, ki nič ne povedo

Ali spadate med ljudi, ki sebe prepoznavajo in opisujejo pretežno z naslednjimi lastnostmi:

a) premišljajoč, intelektualen, izobražen, skromen, občutljiv, zbran, resen, ozaveščen, samoopazovalen, vase obrnjen, blag, zmeren, samotarski, zadržan, plašen, nenaklonjen tveganju in rahločuten,

ali pa spadate med ljudi, ki bi zase rekli, da imate bolj naslednje lastnosti:

b) energičen, zgovoren, priljuden, družaben, razdražljiv, dominanten, oblasten, aktiven, pozornost vzbujajoč, naklonjen tveganju, neobčutljiv, obrnjen navzven, brezskrben, drzen in rad v središču pozornosti?

Introvertnost in ekstravertnost Prvi ljudje spadajo med introvertne, drugi pa seveda med ekstravertne. O prvih, introvertnih, "tihih", kot jih je poimenovala Susan Cain (1968), je ta pravnica po poklicu in introvertna po značaju pred tremi leti napisala odmevno knjigo s pomenljivim naslovom Tihi (v knjigi uporabljajo izraz introverten, ne pa introvertiran). Ta je pravkar izšla tudi v slovenščini. Delo, ki vrača pomen introvertnim ljudem, je v naše knjigarne stopilo tiho, a bo, tako vsaj upam, na srednji rok tudi pri nas imelo učinek groma. V njej Cainova ugotavlja, da zahodna kultura, o introvertnosti namreč govori iz kulturnega, psihološkega in sociološkega vidika, vse bolj temelji na glasnem, aktivnem, skoraj agresivnem izražanju in zagovarjanju lastnih stališč, ki zaradi tega vse bolj pogosto in vse bolj prevladujejo v naši družbi, čeprav glasnost ni tudi sinonim za kakovost izraženega.

Javne funkcije torej večinoma zavzamejo in posedujejo predvsem ljudje, ki so dovolj prepričljivo glasni in karizmatični (kar je tudi koncept spodbujanja samopredstavitve na mnogih ameriških univerzah), četudi vsebina njihovega govorjenja nima kakega globljega pomena. Vsaka podobnost s slovenskim družbenim prostorom seveda ni naključna, saj smo bili porasta ekstravertnosti po letu 1991 v obilni meri deležni tudi pri nas.

Pomen introvertnih Usmerjenost predvsem v okolje (ekstravertnost) ali pa predvsem vase (introvertnost) je po Cainovi ena ključnih in celo najpomembnejših značajskih lastnosti, ki nas najbolj določa ter ima ogromen vpliv na naše življenje ter naše odzive v njem. Introvertni ljudje na funkcije, kjer je pomembnejše to, kako glasno govorite in kako izdelan je vaš nastop, kot to, kaj poveste in kako razmišljate, preprosto sploh ne morejo priti. Ker se ta boj pristopov običajno odigrava v javni sferi, introvertni tako ne morejo enakovredno participirati pri pomembnih družbenih vprašanjih. To značajsko lastnost naj bi imela izražena nekako tretjina ljudi.

Čeprav imamo take ljudi za tihe, skoraj neopazne, in v družbi, kjer se mora kričati, da se sliši tvoj glas, celo manj pomembne, so prav taki ljudje, tako ugotavlja in našteva Cainova, zaslužni za nekatere najbolj izpostavljene umetniške stvaritve svetovnega formata (denimo Sikstinska kapela), znanstvena dognanja (denimo relativnostna teorija), popkulturne fenomene (denimo Harry Potter) in poslovne inovacije (denimo Google in Microsoft).

Cainova je temi introvertnosti posvetila sedem let raziskovanja (neformalno pa seveda vse svoje odraslo življenje) in introvertnost (v slovenščini imamo za njeno delovanje lep pregovor: tiha voda bregove dere) predstavila tako zgodovinsko (20. stoletje ima, skupaj s filmom, njegovimi zvezdami, vzponom migracijskega priseljevanja v Ameriko in drugam itn. za posledico vzpon filozofije in vpliva ekstrovertnosti), biološko in psihološko (s citiranjem mnogih raziskav, ki so preučevale vznikanje značaja) kot tudi kulturno (ali imajo vse kulture enak odnos do introvertnosti) ter v knjigi na razne načine pokazala, da so introvertni ljudje v družbi dejansko tisti, ki so pomembno, pogosto pa celo odločilno zakulisno gibalo človeškega razvoja pa tudi sprememb v njej.

Politik in podjetnik kot dva pola odnosa do okolja Vse to lahko lepo ponazorimo na primeru politika in podjetnika (govorimo o običajnem podjetniku, ki svojo dejavnost razvija na pošten in deloven način). Tisti, ki v politiko zajadra že v zgodnjih letih, to po navadi stori tudi zaradi svoje ekstravertnosti.

Da se lahko prebije, se mora dokazovati s svojim javnim nastopanjem, ustrezno agresivnostjo in čim bolj spretnimi retoričnimi figurami v javnih debatah, s katerimi lahko porazi svoje nasprotnike, ne glede na to, ali imajo ti morda stališča z močnejšimi in boljšimi argumenti. Svojo pojavo gradi na svoji podobi.

Ker pa se je v javno sfero spustil brez ustreznih predhodnih življenjskih izkušenj, tudi njegovi javni nastopi kmalu postajajo vse bolj bleda fasada, za katero ni nobene vsebinske substance, načel, vizije in podobnega. Kako le, do nje lahko prideš le po dolgem obdobju introvertne, študijske faze, v kateri človek konzumira in organizira pridobljeno znanje in ponotranji svoje izkušnje.

Nenehna skrb za javno podobo vse to seveda onemogoča; če moraš dan za dnem, leto za letom na različna vprašanja odgovarjati medijem, potem preprosto nimaš časa, da si zgradiš samosvoj miselni in spoznavni okvir, znotraj katerega deluješ. Tak pristop pogosto lahko zadostuje v okolju, kjer je to standardni način delovanja, problem pa se pojavi, ko je treba svoja načela zagovarjati pri bolj kritičnem in bolj reflektiranem občinstvu, ki te ima poleg tega možnost tudi hitro zavrniti. Ta inkubacijska, študijska faza introvertnosti, običajno navajajo pravilo deset tisoč delovnih ur, ki te izmojstrijo v določeni veščini, je veliko bolj lastna podjetnikom (pa tudi umetnikom in znanstvenikom), ki v svojem intimnem okolju, v katerega je dopuščeno le malokateremu, po navadi prijateljem ali znancem, ki včasih postanejo tudi poslovni partnerji, ali pa družinskim članom, ki so detajlno seznanjeni s podjetnikovimi (ali pa umetnikovimi) načrti, počasi razvijajo in dopolnjujejo svojo zamisel (ali stvaritev), preden z njo stopijo pred zunanje okolje.

In tudi potem, tako kažejo raziskave, ki jih citira Cainova, po katerih je med vodilnimi podjetniki precej več introvertnih ljudi, kot bi pričakovali, niti ni nujno, da ti "tihi", podjetniki sami predstavljajo in "eksternalizirajo" svoje ideje, temveč za to zaposlijo ljudi, ki so za take naloge bolj primerni – namreč klasično navzven usmerjene ekstravertneže. To lepo pojasnjuje dejstvo, da se javni glas avtohtonih in unikatnih poslovnežev in umetnikov pri nas bolj slabo in redko sliši – razen redkih posameznikov, ki v sebi združujejo tako podjetniško (ali umetniško) kot tudi prezentacijsko plat –, običajno so to pač ljudje, ki so usmerjeni navznoter k sebi in svojemu ustvarjanju. Čeprav so ravno to ljudje, ki lahko našo družbo potisnejo naprej.