Četrtek,
6. 9. 2012,
7.15

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 6. 9. 2012, 7.15

8 let, 10 mesecev

Vzroki razlike med Slovenijo in Avstrijo

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Trenutnega dogajanja v državi ni mogoče razumeti samo s trenutnimi kriteriji.

Kot za vsako stvar tudi za to velja, da je treba pogledati širše in razmisliti, kje je tista cokla v razvoju, da je stanje vsak dan slabše.

Slovenci zgodovinsko izhajamo iz sobivanja z Avstrijci. Z njimi smo si več kot tisočletje delili državo, kar nas je v smislu narodnostne identitete vsekakor izoblikovalo. Če skozi ekonomske izračune pogledamo, kaj smo iz avstro-ogrskega imperija odnesli, v smislu gospodarskih kazalcev, ugotovimo, da je Slovenija tedaj v bruto družbenem proizvodu dosegala 80 odstotkov Avstrije. Med prvo in drugo vojno, v Kraljevini Jugoslaviji, smo ta odstotek zadržali, zahvaljujoč pretežno hitro razvijajočim se industrijskim središčem na Kranjskem in severozahodnem Štajerskem (Kranjska in Celjska regija, predvsem).

A v Titovi Jugoslaviji je šlo radikalno navzdol. Ob osamosvojitvi je slovenski bruto družbeni proizvod (spet na prebivalca) znašal sramotnih 9.000,00 dolarja, kar je bila slaba tretjina avstrijskega. Leta 2011 se je povečal na 17.361,00 evra, a kaj ko je avstrijski tedaj znašal že 37.111,00 dolarja in bil dvanajsti na svetu.

Avstrija ima 300.000 podjetij v proizvodnem in storitvenem sektorju. 99,6 odstotka predstavlja delež majhnih in srednjih podjetij. Samo 1.400 podjetij ima več kot 250 zaposlenih, vendar minimalna plača v gostinstvu znaša 1.400,00 evra bruto (podatki s spletne strani veleposlaništva RS na Dunaju, veleposlanik Aleksander Geržina).

Kaj nam to pove? Avstrija je v zadnjih petdesetih letih napredovala trikrat hitreje kot mi. Če smo v Jugoslaviji gradili socialistične gigante (Titovi zavodi Litostroj, TAM, Metalna, Tovarna glinice in aluminija v Kidričevem), so severni sosedje spodbujali zasebni sektor. Rezultat trenda postkomunističnih vlad v Sloveniji (zadnje Pahorjeve še toliko bolj) je ta, da bo Republika Avstrija kmalu zaposlovala večino delavcev v zasebnem, majhnem sektorju, pri nas pa bo ta zaradi davčnih obremenitev in demagogije s "socialno državo" kmalu odmrl. Večino ljudi bodo zaposlovali samo izumirajoči giganti, ki jih je še posebej oskubil Kučanov Forum 21, dejansko pa jih bo zaposloval – Zavod za zaposlovanje RS (Merkur, Primorje, Vegrad, SCT, Perutnina Ptuj …).

To nam tudi pove, da samo bivanje v Jugoslaviji med letoma 1918 in 1945 ni bilo slabo. Kraljevina je namreč dopuščala razmah podjetništva in na kakovost našega življenja ni negativno vplivala, prej nasprotno: omogočila je mehanizme, da je tedanja Dravska banovina ostajala konkurenčna najboljšim na svetu.

Leto 1945 pa je pomenilo likvidacijo (večkrat tudi fizično) meščanskega sloja: komunisti so izvedli dobeseden genocid nad slovenskim narodom. Ob sovjetizaciji dežele, ki je bila za to najmanj pripravljena, je izginilo tako rekoč vse, kar je tvorilo pozitivno osnovo eventualnega razvoja in konkurenčnosti v prihodnosti. Slovenci smo v vseh smislih obubožali.

Leto 1990 je prineslo novo priložnost, ki pa jo zaradi izjemne organizacije partijske države nismo mogli izkoristiti. France Bučar, prvi predsednik slovenskega parlamenta, hkrati pa človek, ki so ga priče v Vetrinju leta 1945 videle, kako je civiliste naganjal v živinske vagone, ki so jih potem vozili v Teharje in na likvidacijo, je osebno preprečil, da bi bil sprejet amandma tedanje Liberalne stranke, ki bi omogočil privatizacijo podjetij na način, da bi mali človek dobil v njih svojo odgovornost, s tem pa podjetjem samim zagotovil nujni element preživetja na trgu, konkurenčnost, utemeljeno na skrbi za preživetje. Nacionalni interes Foruma 21 je prevladal, danes se slovenska zgodba o uspehih končuje v stečajih, kazenskih ovadbah, osebnih nesrečah tisočih usod delavcev, ki bi z drugačno politično voljo lahko živeli tako kot njihovi avstrijski kolegi.

Zločin partije nad slovenskim narodom je veliko obsežnejši od vsega, kar poznamo. Nekdanji visoki partijci, ZSMS-jevci, SZDL-jevci so se ob padcu Berlinskega zidu začeli oblačiti v barve socialne države. Vendar so prav tisti, ki najbolj prisegajo nanjo, njeni največji grobarji. Svobodni sindikati in Dušan Semolič stojijo prvi ob krsti.

Hkrati ista skupina (prek Gregorja Golobiča iz nekdanje ZSMS) obvladuje medije (Tomaž Perovič, urednik informativnega programa, pa RTV SLO in potem vsi preostali z redkimi izjemami).

Slovenci stojimo pred dilemo: ali partijsko državo in njene relikte pospravimo v anale zgodovine (z lustracijo, na primer) ali pa nas bo tja pospravila ona.

Izlet čez severno mejo je odličen dokaz tega.