Vpliv hitrosti odločanja našega hišnega sveta na stanje Slovenije

Nekam nad nami, ki smo v prvem nadstropju, se je vselilo novo podjetje, in ker so hoteli opozoriti nase in na svoje storitve, so na stekleno steno poleg vhodnih vrat nalepili veliko barvno izstopajočo nalepko s stranico približno en meter. Ker so to naredili na skupni površini, do katere imamo vsi enake pravice, in ker za to niso imeli dovoljenja, je bilo jasno, da nalepka tam ne bo visela neskončno dolgo. Seveda pa sta se od tu naprej ponujali dve rešitvi.

Prva rešitev Poslovna stavba je dovolj velika, da je upravitelj redno zaposlil hišnika, ki dokaj rad priskoči na pomoč tudi pri drobnih okvarah in popravilih. A tokrat je šlo za malce drugačen primer. Če bi hišnik, glede na to, da podjetje za nalepko ni imelo dovoljenja, prevzel odgovornost in jo odlepil kar sam, bi vse skupaj trajalo kakih trideset sekund. To bi zlahka naredil, saj je šlo za očitno kršitev dogovorov o soglasni uporabi skupnih površin. Vendar hišnik ni želel prevzeti odgovornosti. Razlog za to je bil preprost: ker mu je ni bilo treba. Prva, tridesetsekundna rešitev je padla v vodo. Odločiti se je bilo treba za drugo rešitev.

Druga rešitev Naj povem še to, da našo skupnost, razen kake izjeme, sestavljajo zasebna podjetja. In to majhna zasebna podjetja, ki naj bi bila temelj slovenske fleksibilnosti, okretnosti in učinkovitosti. V naši poslovni stavbi sicer domuje tudi velika javna institucija, ki ima v lasti več kot polovico celotne lokacije in tudi lasten vhod, vendar se je "primer nedovoljeno pritrjene nalepke" nanašal zgolj na naš vhod in oni s to rečjo niso imeli nič. No, ker hišnik ni kar sam preprosto odlepil te nalepke, se je sprožil formalni postopek. Ta je sicer kratek, vendar vseeno obstaja: na redni sestanek lastnikov je bilo treba pod točko razno dodati točko "odstranitev nedovoljeno pritrjene nalepke", se okoli nje pogovoriti, sprejeti sklep in naložiti predstavniku podjetja, ki je nalepilo to reč, naj jo v določenem roku odstrani. Vse to se je začelo približno pred tremi meseci. Najprej je trajalo nekaj tednov, da smo se z upravnikom stavbe, ki je bil ves čas bolniško odsoten ali na dopustu oz. kako drugače nedosegljiv, dogovorili, da bo ta točka res del dnevnega reda prihodnje seje. Potem je trajalo nekaj tednov, da je potekal sestanek/seja lastnikov. Potem smo se na tem sestanku lastnikov pogovarjali o tem, da je ta nalepka neustrezno pritrjena na neustrezno mesto. In potem smo kršitelju dali nekaj tednov časa, da nalepko odlepi. Minilo je še nekaj tednov in rok za odstranitev nalepke se je iztekel. Nalepka je bila še vedno prilepljena. Ko smo o tem povprašali upravnika, je rekel, da je on svoje naredil s tem, ko je obvestil podjetje, da mora odstraniti nalepko. Vsi so naredili, kar je bilo treba, vendar je bila nalepka še vedno tam. Žena, s katero delava skupaj, je, malo jezna na neučinkovitost sistema, rekla, da jo bo odstranila kar sama. Vendar sem ji to preprečil, saj sem želel videti, kaj se bo zgodilo po institucionalni poti. Kaj je torej šlo narobe?

Ocena situacije Naredimo kratko analizo. V našem vhodu nas je kar nekaj podjetnikov, še relativno mladih in dovolj okretnih, da smo večinoma preživeli dozdajšnjo krizo brez bankrotov, prisilnih poravnav in preostalih kriznih pritiklin. Vsak od nas je navajen samostojno premikati podobne reči v veliko večjem obsegu in veliko hitreje. Recimo: pred novim letom smo pri nas s pomočjo zunanjih izvajalcev v nekaj urah predelali del svojih prostorov, kar pomeni podrli in prestavili nekaj sten, uredili instalacije, prebelili stene, vgradili novo pohištvo, zapolnili manjkajoči parket in preostalo, kar pozna vsak, ki je kdaj resneje prenavljal stanovanje. V pritličju imamo podjetja, ki v svojih prostorih sestavljajo prav zares velike in zapletene električne naprave. Vsak od nas bi torej zlahka, mimogrede in morda še nekaj sekund hitreje od hišnika odstranil tisto (zdaj že zoprno) nalepko. Zakaj tega nismo naredili? Seveda je jasno, zakaj ne. Zato, ker smo s tem, ko smo prišli v to stavbo, sprejeli njeno institucionalno ureditev, torej zunanje upravljanje naših skupnih prostorov in drugih skupnih reči, od ogrevanja do kidanja snega in tako naprej. Če je upravitelj kompetenten, poleg tega pa sposoben prevzeti odgovornost za svoje delo, lahko vse skupaj ustrezno poteka tudi na tak način. Prepustitev kompetenc za upravljanje našega premoženja nekomu drugemu pa je, če ta ni sposoben prevzeti odgovornosti za učinkovito reševanje sprotnih težav, najboljši recept za to, da se najlažje rešljive stvari rešujejo na najdaljši mogoč način. Če se vse skupaj začne zapletati v skupnosti zasebnikov, ki naj bi bili že po definiciji usmerjeni v tekoče in učinkovito poslovanje, potem si lahko samo mislimo, koliko odvečne energije se porablja v nepreglednih javnih in drugih postopkih, kjer so intenzivneje vpletene javne institucije in kjer po definiciji nihče noče prevzeti nobene odgovornosti, čeprav vsak v principu dela, kar je treba. Samo mislimo si lahko, koliko delovnih ur in dni je na ta način brezplodno porabljenih in izgubljenih za vedno. Samo zamišljamo si lahko, koliko bolje bi bilo z našo državo, če bi tisti, ki imajo mandat za njeno upravljanje, prevzeli tudi odgovornost, hitro in učinkovito sprejemali odločitve ter jih spremljali do končnega rezultata. Grški primer Ravno zaradi vsega tega v zadnjih dneh z odprtimi usti spremljam, kaj se dogaja v Grčiji. Dan po zmagi je Cipras že sestavil koalicijo, nekaj ur za tem je že predstavil ministrsko ekipo. Ta je takoj, dobesedno takoj, začela sprejemati odločitve in je, recimo, že ustavila privatizacijo pirejskega pristanišča in energetskih podjetij, za katero se je dogovorila prejšnja vlada. "Kaj se dogaja v Atenah, ne morem verjeti, da vse poteka s tako hitrostjo!?" sem vprašal kompanjona Boštjana Videmška, ki je bil zadnji teden tam in je vse skupaj spremljal v živo na šest let insajderske podlage. Odgovoril mi je: "S tako jasnim mandatom in s tako goro 'jebe' pred sabo šteje čisto vsaka sekunda!" "To že," sem mu odpisal, "ampak kako to, da je vse skupaj tako hitro usklajeno?" "Vse je jasno. Vodstvo Sirize se je zadnji dve leti strukturirano in sistematično pripravljalo na prevzem oblasti. Nič ni bilo prepuščeno naključju. Cipras se je v tem času obdal z mednarodno uveljavljenimi profesorji in akademiki ter jim prepustil strokovno razpravo, sam pa prevzel vlogo koordinatorja in komunikatorja ter že pred prevzemom oblasti veliko komuniciral tako z Brusljem kot z Berlinom." Pomislil sem na naše zadnje volitve, po katerih smo še kar nekaj dni čakali na glasove iz tujine, če bi morda ti kaj spremenili končni rezultat. Do popolne sestave vlade, skupaj z gospodarskim ministrom, je preteklo kar nekaj mesecev. Videti je, kot da je vse prepuščeno naključju. Zarobantil sem sam pri sebi: "Tudi za našo deželo velja, da imamo goro 'jebe' pred sabo, zaradi česar šteje čisto vsaka sekunda!" Zdi pa se, da veliko premalo gledamo na uro.

Sklep Seveda ne vemo, kako se bo vse skupaj nadaljevalo in kam bo svojo ter grško barko peljala nova grška vlada. A vsaj te zadnje dni lahko uživam v misli, da sta mogoči tudi drugačna vlada in drugačna politika ter da je tudi v politiki mogoče, kar je o legendarnem slovenskem smučarju Roku Petroviču rekel njegov oče: "Vse, kar počne, dela z močjo tigra in lahkotnostjo lastovke obenem." Rad bi imel take politike tudi v Sloveniji. Oni so tisti, ki upravljajo naše skupno premoženje. Takim politikom bi rad imel možnost in priložnost dati svoj glas. Na začetku tega tedna sva z ženo, ko sva s sestanka hitela nazaj v pisarno, ugotovila, da "tiste" nalepke ni več. Spogledala sva se, se nasmehnila in se z očmi vprašala, kdo jo je na koncu le odstranil. Hišnik? Upravnik? Podjetje? Nekdo četrti? Potem sva se zakopala nazaj v svoje delo.