Tudi otroci tečejo, mar ne? Športna vzgoja, Slovenija

Čas dogajanja: zaspana jesenska nedelja, pozno dopoldne Kraj dogajanja: parkirišče pred nakupovalnim središčem Udeleženci: mlada in "dobro rejena" slovenska družina, oče, mati in otrok ter kolumnist kot opazovalec Pripeljali so se mimo, parkirali spodoben avto višjega razreda na že precej polnem parkirišču in se skobacali na prosto. Ujel sem jih s kotičkom očesa, ko sem zamišljen hitel proti trgovini, vendar jim nisem posvečal pozornosti, dokler nisem za seboj zaslišal močnega moškega glasu: "Daj, ne laufaj, če ni treba!" Ozrl sem se nazaj in zagledal sinčka, ki je ravno zajel veter v svoja tekaška jadra. Potem ko se je skobacal iz avta, je spontano stekel proti vhodu trgovine. Pogledal sem naokoli, da bi videl, če od kje preti nevarnost v obliki kakega avtomobila ali česa drugega. Ničesar ni bilo. Potem sem pogledal nazaj k otroku, ki ga je očetov glas že upočasnil v pohodni korak. Žalostno se je ozrl proti očetu in počasi nadaljeval pot. Skozi možgane mi je šinil prepis druge plati tega stavka in njegov skriti pomen: "Laufaj samo, če je res treba!" Pri tej družini se torej teče samo, če se mora, sem si mislil, kar tako, za zabavo pa, kot kaže, ne. Pred menoj pa se je spet odvrtel scenarij šolske športne vzgoje, ki ga v Sloveniji v zvezi s tekom in gibanjem prakticiramo že desetletja. Športna vzgoja ter tek v Sloveniji pred štiridesetimi leti V osnovno šolo sem začel hoditi leta 1973, torej pred natančno štiridesetimi leti. Na tem mestu ne bom izgubljal časa za razglabljanje o razlikah med takratnim in današnjim časom ter spremembah v načinu življenja in preživljanju prostega časa, dejstvo pa je, da se nekatere stvari v tem času niso prav nič spremenile. Ena od teh je športna vzgoja v šoli, po domače rečeno telovadba in pa njen odnos do teka kot naravnega vztrajnostnega gibanja. Ko sem v osnovno šolo hodil sam, je bil koncept teka predstavljen zelo ozko. Tek se je največkrat uporabljal kot ogrevalno sredstvo na začetku telovadne ure ("Laufajte okoli telovadnice!") ali pa kot kazen, če nisi lepo sodeloval pri poznejšem ogrevanju. Tek kot atletska disciplina se je pojavljal v zgolj dveh agregatnih stanjih. Najbrž se vsi spomnite znamenitih tekov na 60 metrov (Zakaj zgolj 60 metrov? Zakaj ne vsaj standardnih 100, da bi se vsaj lahko primerjali z najboljšimi atleti?), kar je bil klasičen šprint, od katerega se ti je dvignila vsebina želodca (če je bila telovadba po malici), po ciljni črti pa je sledil t. i. kisikov dolg, torej globoko dihanje, s katerim si želel priti "na čisto" s svojim počutjem. Šprinti na 60 metrov so bili pač teki na vso moč, v katerih (razen morda najhitrejših) ni užival skoraj nihče. Edina druga vrsta teka so bili "nekaj daljši" teki, ponavadi okoli šolske ograje, če je obstajala, ali pa na kakem štadionu, če je bil ta kje v bližini. Dolžina teh tekov je bila med enim in dvema kilometroma in tudi tu je bilo treba teči na vso moč. Razlog za te teke je bila priprava na krose (dirkanje čez drn in strn do slabosti) ali pa na Cooperjev test, ki je bil avtomatično obremenjen z oceno (za petico je bilo treba teči že kar prekleto hitro). Upam, da je bilo z vami drugače, ampak jaz v šestnajstih letih šolanja, kjer je bil tako ali drugače tudi predmet telovadba (osnovna in srednja šola ter faks) nisem spoznal nobenega drugega načina tekanja. Športna vzgoja ter tek v Sloveniji danes Da je bilo tako pred štiridesetimi leti, človek še nekako razume. Sproščeni vztrajnostni tek, džoging, kakor se mu je reklo pozneje, takrat v naših krajih še skoraj ni obstajal. Informacije na to temo so bile še zelo okrnjene. Redke tekače, ki so se začeli pojavljati v tistih časih, so imeli za malce prismuknjene. Tekaška klima pa se je v štiridesetih letih zelo spremenila. Ne samo da se je vztrajnostni tek kvalificiral med najbolj množične športe in da spada tudi med najbolj obiskane športne prireditve, dobiva že tudi svoje nasprotnike, ki se ob vse večjem številu tekačev počutijo ogrožene, kar artikulirajo na različne načine, tudi s provokativnimi besedili, ki to, poleg hoje najbolj naravno gibanje, na razne načine negativno osvetljujejo. Ravnotežje se torej vzpostavlja na drugi ravni kot pred leti: včasih so bili čudni tisti, ki tečejo, zdaj se morajo pred sabo in drugimi braniti tisti, ki ne. Glede teka v osnovnih in srednjih šolah pa se še vedno ni nič spremenilo. Še vedno se dela (in teče) po konceptu šprintov na 60 metrov in "nekaj daljših", precej nedefiniranih tekih za kros ali pa Cooperja. Tako lahko danes še vedno končaš šolanje, in če seveda nimaš doma primerne vpeljave v ta šport, sploh ne boš izvedel, da je tek(anje) s hitrostjo osem do deset kilometrov na uro lahko tudi povsem sproščujoče, osvežujoče in krepčilno gibanje, po katerem se počutiš veliko, veliko bolje kot pred njim. Še vedno se dogaja, da ljudje v Sloveniji odrastejo, ne da bi ugotovili, da njihovo telo brez težave in brez velikega napora zmore teči dvajset minut in več. A to, da v štiridesetih letih na tem področju v šoli nismo prav nič napredovali, ni največja bizarnost naše športne vzgoje. Največja bizarnost je v tem, da poznam celo učitelje telovadbe, ki sami prakticirajo vztrajnostni šport in se udeležujejo maratonskih tekov, ob tem pa svojim gojencem počasnega teka vseeno ne približajo. "Pojdite igrat fusbal," je skoraj edino, kar zmorejo reči učencem, ki s tako nezainteresiranimi vzgojitelji (in ob predpostavki, da svoje domače naloge na to temo ne opravijo starši) izgubljajo enkratno priložnost, da spoznajo in prepoznajo lepoto in koristi sproščenega vztrajnostnega gibanja. Ob tem tek seveda ni edina možnost, obstaja jih mnogo, od plavanja do kolesarjenja, a ti učitelji ne izkoristijo nobene in med šolskimi urami raje klepetajo in pijejo kavo s svojimi sodelavkami. Od točke A do točke B Če opazujete otroke pri igri na kakem dvorišču, potem lahko vidite, da mnogi med premikanjem od točke A do točke B – tečejo. Tek imajo vgrajen v svoj genski material preprosto zato, ker si s tekom – hitrejši. Tečejo zlahka, počasi, a vztrajno, tega se skoraj ne zavedajo. Pri tem se skoraj ne zasopejo, in če so vitki, se tudi oznojijo ne. To pride pozneje, z odraščanjem in posledičnim upočasnjevanjem. Klic "Daj, ne laufaj, če ni treba!" je tako žal samo napačno programiranje otrokovega odnosa do gibanja v prihodnosti, njegovo nepotrebno predčasno upočasnjevanje, ki ga pogosto spremlja prehitro dvigovanje telesne teže ter druge neprijetnosti, tako značilne za današnji čas. Bi moral nedeljski oče zaklicati kaj drugega? Seveda ne. Lahko pa bi tiho stekel za njim in nekaj trenutkov užival v dejstvu, da je njegov sin spontano stekel. Naslednjič bi skupaj že lahko naredila nekaj tekaških korakov več.