Janez Janša
Petek, 27. 8. 2021, 22.22
3 leta, 2 meseca
Tomaž Štih: Slovenija proti Tei Jarc
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
262
Nikogar ne zanimajo politični razlogi, zaradi katerih se na Triglavu vedete kot razvajena milenijska teleta. Tega se preprosto ne dela!
Normalno je, kar je običajno. Ko nekaj označimo za skrajno, pa s tem sporočamo, da precej odstopa od tistega, na kar smo navajeni. Ker se kulture med sabo precej razlikujejo, se razlikuje tudi pojmovanje normalnega in skrajnega. Nam se zdi skrajno šeriatsko pravo, talibanom pa bikini.
Slovenija se kulturno uvršča med stare družbe. Živimo počasi in umirjeno; ob tem pa ves čas brezzobo godrnjamo. V primerjavi z živahnimi deli sveta se pri nas nikoli nič ne zgodi. Razgibano okolje nas večina pozna le iz turških telenovel in iz dnevnih informativnih oddaj, v katerih novinarji izsledijo diktatorje in fašiste v vsaki alpski vasici, v kateri nekdo po nesreči na dan, ki ni državni praznik, izobesi našo zastavo. Namesto mavrične.
Takšna je tudi naša politična kultura. Na vsakih volitvah volimo za spremembe, ki jamčijo, da bo vse ostalo isto. Če se bo že res kaj spremenilo, pa naj se tako, da se stvari vrne v prejšnje stanje, ko je bilo nebodijihtreba sprememb še manj.
Najbolj priljubljen politik v našem okolju je boječa učiteljica nemščine brez kakršnihkoli stališč in s karizmo starejše gospe, ki otroke naganja iz grmovja, da jih trnje ne opraska.
Še uporniki v naši družbi so všečni prilagodljiveži.
Leta 1968 so študentje v Jugoslaviji zahtevali manj socialnih razlik in pravice za temnopolte. Želeli so čofotati v vodi kot ves svet, ampak ne ravno tako, da bi delali valove.
Tudi moderni politkolesarji niso briljantni graditelji prihodnjih podjetniških imperijev; ampak "tamali" višjega srednjega sloja obstoječe elite. Jenullov "tamal", Jarčeva "tamala" in Kovačeva "tamala". Kaj je trdnejše jamstvo, da se ne bo nič spremenilo od tega, da prižgeš televizijo in na njej slišiš iste zamisli istih zagovornikov kot pred pol stoletja; le verzijo 2.0?
Ne maramo prepiranja v politiki. Raje bi, da bi stranke stopijo skupaj. Ker vemo, da je iskanje konsenza najboljše jamstvo, da se nič ne bo spremenilo. Politika brez prepiranja je kot muzejski vlak v Celju, ki ga je želel en vlakovodja peljati v Ljubljano, drugi pa v Maribor, prepirati pa se nista želela. Zato ni šel nikamor in je za vedno ostal v Celju.
Smo izrazito gradualna družba, ki najtežje odpušča željo po spremembah.
Predstavljajte si, kako zmeljemo mladega politika, ki bi resnično rad kaj spremenil! Če predlaga znižanje davkov, da bi ljudem ostalo več tistega, kar so ustvarili, je označen za neoliberalnega skrajneža. Če bi rad, da uradništvo ljudi manj ovira pri gradnji hiše, postane ekstremni zanikovalec podnebnih sprememb. Če si želi fleksibilnejši trg dela, da bi lahko sposobni brez zvez hitreje plezali po korporacijskih piramidah, je izkoriščevalski turbokapitalistični skrajnež. Če ne želi, da bi migracije obremenjevale proračun, je naciekstremist. Če bi rad skrčil javni sektor in uvedel več zasebne konkurence pri izvajanju javnih storitev, je privatizacijski fundamentalist. Če bi ljudi rešil prisilnega financiranja nevladnih organizacij, državne televizije in tiskovne agencije, pa je avtokratski skrajnež.
Na koncu takšen politik obupa in se raje posveti osebnemu okoriščanju, saj nič drugega sploh ne more. Mi pa vsi srečni, ker lahko godrnjamo zaradi korupcije in se razburjamo, da se nikoli nič ne spremeni!
Ampak vsake toliko časa ta šiba vendarle udari po pravi riti. In tokrat se je to simbolično zgodilo pod vznožjem Triglava Teji Jarc.
V naših gorah velja nenapisano pravilo prijaznosti. Do okolja in do drugih planincev. Tako so naši dedki in babice vzgajali naše starše, naši starši nas in tako mi vzgajamo potomce.
Če smo lahko v visokogorskih jezerih prepovedali kopanje, ker tisoč kopalcev pridela en sam gram fosfatov, ki pospešuje rast alg in jezerske mikroorganizme prikrajšuje za kisik; potem pa lahko tudi na Kredarici zadržimo ihto v sebi in jezik za zobmi, vsaj dokler se ne vrnemo v dolino!
Če tega ne zmoremo, zakaj potem sploh silimo tja? Kaj pa bomo imeli od tega, da namesto dobre volje v nahrbtnik naložimo svoje travme in jih povrhu na Kredarici jezno poskusimo preložiti na druge ljudi?
Tea Jarc tega ni spoštovala. Tja je šla sprostit svoje politične frustracije. In tokrat ji vsa medijska, politična in sindikalna podpora ter dejstvo, da je bila "na pravi strani", ni pomagalo. Ker je storila nekaj, česar se pri nas ne počne. Med nagle spremembe, ki jih Slovenci ne maramo, hvalabogu spada tudi politično huliganstvo v hribih. Dejanje je obsodila vsa Slovenija in redki politiki, ki ga poskušajo opravičiti, ne bodo odšli na smetišče zgodovine, ker bi imeli prav; ampak ker ne vedo, kaj je prav.
So tradicije, ki jih nosimo okoli vratu kot mlinski kamen in onemogočajo napredek. In potem so takšne, ki si obrambo pred spremembami zaslužijo.
Med njimi je spoštovanje zatočišča v gorah za vse ljudi, ki tja prinesejo dobro voljo. Odziv javnosti vliva upanje, da bo tako ostalo tudi, ko nas in Tee Jarc že dolgo ne bo več.
262