To so junaki leta 2014

Spoštovani bralci,

preden se vam zahvalim, ker vas je vsak mesec več, ki nas berete in ste nam zvesti, preden vam v zadnji letošnji kolumni voščim lepe praznike in želim čim več snega na smučiščih, se spodobi, da povem tudi nekaj bolj veselega. V slovenskem družbenem življenju se zadnjih nekaj let pogosto odloča na način, da opazovalec ni prepričan, ali naj se smeje ali joče. Žaloigra je dobila primesi burleske. Nekateri narodi znajo takšne težke trenutke preživeti z dosti več potrebne distance, morda celo življenjske modrosti, predvsem pa smeha. Morda je to povezano s tradicijo in zgodovino države, morda pa z življenjskim pogumom, ne vem.

Veselje zmagovalcev A občutek je, da se smeji tudi nekaterim Slovencem, kajti iztekajoče se leto jim je dalo precej razlogov za veselje. Poskusil jih bom poimensko našteti:

1. BORUT PAHOR

Menim, da se lahko prešerno smeji predsednik republike Borut Pahor. Sto dni zdajšnje vlade že dokazuje, da se Borut Pahor v zgodovino ne bo zapisal kot najslabši predsednik slovenske vlade. Borut Pahor nadaljuje svojo tradicijo tudi kot predsednik republike. Letos je imel neponovljivo priložnost, da prispeva k institucijam pravne države. Moral je predlagati senat protikorupcijske komisije. Borut Pahor se ni izneveril svojemu preverjenemu slovesu odločevalca. Z imenovanjem Borisa Štefaneca in njegovih dveh namestnikov je povsem zavozil.

Miro Cerar se iz napak Boruta Pahorja noče nič naučiti. Miro Cerar se noče nič odločiti. Se Miro Cerar sploh upa o čem odločiti?

2. JOŽE MENCINGER

Zaradi cagavosti Mira Cerarja se povsem upravičeno lahko smeji ekonomistu Jožetu Mencingerju. Njegov evangelij je: Preprečite razprodajo! Peticija ima že 7.500 podpisov vernikov. Toda Jože Mencinger ima prav, ko o prodaji državnega premoženja trdi: "Tudi oblasti dvomijo o njeni koristnosti, a trdijo, da morajo prodajati, ker so to obljubile evropskim oblastem in finančnim trgom."

Cerar si namreč sam zmanjšuje kredibilnost, ki mu jo zagotavlja položaj predsednika vlade, saj tarna, da ni avtonomen v svojem odločanju o prodaji. Enkrat bi nekaj privatiziral, drugič ne bi nič, tretjič pa pravi, da ne more. Kakšna država je Slovenija, če je predsednik vlade tako nemočen, da nič ne zmore narediti? Jože Mencinger ima prav!

Evangelist Jože Mencinger nato postavi ključno vprašanje: "Čemu sploh smo se osamosvajali? Da bomo sami pa tudi naši otroci in vnuki postali poceni delovna sila multinacionalk?"

Čeprav se verskih naukov ne spodobi preverjati, naj mi bodo naslednja blasfemična vprašanja vendarle oproščena:

a) Smo se Slovenci osamosvajali zato, da bodo naši otroci in vnuki poceni delovna sila slovenskih izkoriščevalcev? Pomislite, koliko očetom Hilda Tovšak ali Ivan Zidar ali Dušan Črnigoj niso plačali ničesar; koliko otrok trpi pomanjkanje, ker so njihovi starši izgubili službe ob propadu nakelskega Merkurja, potem ko ga je uničil nagrajenec Združenja Manager in nekdanji član Foruma 21 Bine Kordež; in zakaj je ravno hči nekdanjega predsednika Danila Türka pred tremi leti med 228 prijavljenimi na javnem razpisu dobila službo na Ljubljanskem gradu, ne pa otroci drugih staršev. Spada v ta koš državne lastnine tudi zaposlitev otrok ključnih SDSovcev v državnem Geoplinu? Naj imajo naši otroci potomce zato, da bodo končno odplačali dolgove, ki so jih v slovenskih državnih bankah ustvarili ugledni menedžerji, od Andreja Lovšina do Boška Šrota?

b) Odkar sem novinar, poslušam mantro o upravljanju državnega premoženja, pa nam še nikoli ni uspelo narediti nobenega premika k boljšim praksam oziroma manj slabemu vodenju. Preprosto ne gre. Morda smo premajhni, preveč martinkrpanovski, premalo pošteni, preveč zlizani med sabo, preveč odvisni od "uslug" drug drugemu … Če gre osel samo enkrat na led, kolikokrat želi Jože Mencinger poslati Slovence tja, kjer jim vedno spodleti?

c) Zakaj ne verjamemo v legitimno moč vlade? Medtem ko je poslanstvo podjetja, da ustvarja novo vrednost in dobiček, je poslanstvo vlade skrb za blaginjo državljanov. Vlada ima s svojimi vzvodi vso pravico, celo dolžnost, da določa pravila delovanja, ne glede na to, kdo je lastnik podjetja.

3. SLOVENEC, POLN PRIVILEGIJEV, KI JIH SAM POIMENUJE NEODTUJLJIVA PRAVICA

Smeje se lahko tudi vsakemu Slovencu, ki spada v kasto privilegirancev. Da ne bo pomote, ta kasta je v Sloveniji še vedno kar množična. To so večni zmagovalci razpisov za državne potrebe, pa člani Semoličevih in Štrukljevih sindikatov, ki imajo zakonsko zagotovljene pravice, o katerih 115 tisoč brezposelnih lahko le sanja, pa jih nikoli več v tej državi ne bo uživalo; pa prejemniki prihodkov iz državne blagajne, marsikatera državna institucija in organ, ki je samemu sebi namen, marsikateri del javnega sektorja … Velik del slovenskega ljudstva je namreč ob pomoči hujskaških politikov našel notranjega sovražnika.

Sovražnik je vsak, ki ima denar, kajti nekdo pač mora plačati to zabavo, ki se jo gremo Slovenci že četrt stoletja.

Mantra je preprosta: tistemu, ki ima denar, ga je treba vzeti. Ponosni smo na enakost v revščini. Zanima me zgolj, ali se bomo s to demagogijo ustavili, ko bo dovolj veliko ljudi jedlo travo, ker drugega ne bodo imeli. Ali pa bo prevladalo spoznanje, da je vrednota ustvarjanje nove vrednosti?

Ko slišite preroka, se primite za denarnico Spoštovani bralci, ko boste prihodnje leto poslušali slovenske preroke, kako se borijo za narodov blagor, vam svetujem, da se primete za denarnico. Prihodnje leto bo v znamenju ideoloških razprav o privatizaciji. Svetujem vam, da zagovornike zdajšnjega stanja vljudno vprašate, ali so res prepričani, da novi lastnik v nasprotju z Republiko Slovenijo ne bi skrbel za rast družbe, ali pa se le bojijo za svoje svetovalne in podobne pogodbe, za katere se z letala vidi, da niso potrebne za delovanje podjetja.

Bomba pa tiktaka Nalijmo si čistega vina: grozijo nam socialne bombe, v Mariboru, javnem zdravstvu, visokem šolstvu … Z ideologijo jih ne bomo rešili.

Drugo leto pričakujem tudi spremembo v razumevanju odgovornosti. Si namreč lahko predstavljate: v tej državi lahko zaradi malomarnega ravnanja tožite od zdravnika do direktorja, zaradi očitkov o malomarnem ravnanju sta morala celo dva nadškofa oditi v anonimnost, a zaradi malomarnega dela v tej državi ne odgovarjajo niti politiki niti sodniki?! Prepričan sem, da ob socialnih bombah državljani ne bodo več spregledali malomarnosti politikov, ki s svojim cincanjem, nesposobnostjo in neodločnostjo odganjajo kupce, znižujejo ceno, uničujejo Slovenijo.

Spoštovani bralci: hvala, ker nas berete! Želim vam lepe božične praznike in srečno 2015!