Spoštovanje ni samoumevno

Očeta in mater je treba spoštovati

Mislim, da ni otroka v rosnih letih ali kasneje v življenju, ki si tega ne bi zares od srca želel. Kaj je lepšega od spoštovanja svojih staršev? To pomeni, da jih ceniš, da jim zaupaš, da bodo vedno tam, ko jih boš potreboval, da ti prisluhnejo, povedo svoje mnenje in cenijo ter spoštujejo tvoje in tvoje odločitve. Kaj pa, ko ni tako? Ko imaš očeta ali mamo oz. oba, ki sta psihično in fizično nasilna, se zate ne zmenita, si očetu ali mami v breme, nimata nič časa zate, te zmerjata z vsemi mogočimi in nemogočimi izrazi … Ali takega starša res lahko spoštuješ?

Poglejmo še malo dlje, ko vaš EMŠO že dolgo ne kaže več, da ste otrok, pa tega nikakor ne upošteva eden od vaših staršev ali kar oba. Pri svojih tridesetih ali več ste še kar nesposobni, ničesar ne veste in ničesar ne naredite dovolj dobro. Če že kaj naredite prav, pa je ta uspeh plod poslušanja starša. Lahko gremo še dlje v primere, ko bo na primer mama kar umrla, če ne boste naredili tistega, kar je ZANJO najbolje. Ob hlipanju in tuljenju vam bo kazala tablete, ki se jih bo najedla, ali kot že tolikokrat začela hiperventilirati in se držati za srce. Oče se vam bo kar odpovedal ali vas razdedinil, vse zato, ker ne poslušate, niste pridni, ste zlobni in jima hočete škodovati.

Žal, resnično žal, je takšnih in drugačnih, hujših in manj hudih primerov zelo veliko. In kljub temu še vedno pogosto slišimo stavek: starše je treba spoštovati! Treba se je zavedati, da takega vedenje nikakor ne morete spoštovati. Če ga, tudi sami sodelujete v tem. Drugim namreč omogočate, da tako ravnajo z vami. Sami tako ostajate na točki, na kateri kolebate med vprašanjem, kako zadovoljiti starše, da bodo srečni - vprašanje je, ali zares bodo -, in med vprašanjem zanikanja samega sebe. In zgodi se, da ti življenje odplava.

Kdaj je odnos tak, da ga je vredno prekiniti

Žalostno, toda resnično dejstvo je, da sta za dober, razumen in spoštljiv odnos vedno potrebna dva. Dva, ki cenita in spoštujeta drug drugega. Dva, ki delujeta v dobro drug drugega. Če tega na eni strani ni, žal ne morete pomagati oziroma narediti popolnoma ničesar. Drugega ne moremo spreminjati! Dva se spreminjata toliko, kolikor si prvi in drugi to želita. Takrat govorimo o skupnem razvoju in skupni rasti. Če sta dva zelo različna, se lahko med seboj le trpinčita. To velja v kateremkoli odnosu. Partnerskem, kolegialnem, prijateljskem, v odnosu s popolnim neznancem in ne nazadnje v odnosu med staršem in otrokom. Tak odnos je vredno prekiniti.

Kolikokrat so vam rekli, da morate spoštovati starejše ljudi? Morate! Zakaj? Ker so pač starejši in izkušenejši. In to je to. Pa mora biti res tako? Kolikokrat naletite na naravnost nesramnega starostnika? Poleg tega se lahko še trikrat rodi, pa ne bo imel toliko življenjskih izkušenj kot vi ali pa vsaj zelo drugačne. In vi ga morate kar spoštovati? Ne. Ni vam ga treba. To ne pomeni, da se lahko spustite na njegovo oziroma njeno raven, ampak da se vam nikakor ni treba ukvarjati z njim oziroma njo. Na ta način lahko spoštujete sami sebe in se ne razvrednotite.

Spoštovanje ni samoumevno

Seveda pa imamo tudi zlorabljajoče otroke, ki v mnogo primerih, zasičeni z vsem dobrim, prevzemajo stvari doma v svoje roke, se nočejo učiti, nočejo delati, želijo, da se za njih poskrbi v vseh pogledih, starši pa so vse to še dolžni delati. Lahko starši spoštujejo takega otroka?

Spoštovanje ni samoumevno. Ni nam podeljeno z rojstvom. Prepričana sem, da si človek želi spoštovati in biti spoštovan. Pa ne zgolj zaradi različnih, bolj ali manj materialnih dosežkov, ki se kažejo na zunaj. Človek si predvsem želi spoštovati ljudi, ki niso zlonamerni, ki živijo in pustijo živeti. Da si lahko spoštovan, pa moraš biti tudi spoštovanja vreden!