Snežinke iz granita

Stojim ob oknu, v prazni hiši, skoraj negiben in kot uročen gledam velike, težke kosme snega, kako padajo na vrt in počasi počasi spreminjajo podlago v belino. Opazovati snežinke, se nenadoma zavem, je nekaj najbolj pomirjujočega na svetu. Tibetanci pravijo, da je, ko sneži, v nebesih vse v redu. Sneženje postane vznemirljivejše pri veliki hitrosti, ko oči požirajo metež snežink, ki udarjajo ob vetrobransko steklo avtomobila. Vožnja v gostem sneženju je kot let skozi neskončni roj snežink, ki me spomni na Andersenovo pravljico Snežna kraljica. V pravljici, ki v resnici ni pravljica, nastopajo vse tiste figure, s katerimi se človek sreča v življenju. Najprej je hudobec izdelal čudežno zrcalo. Izkrivljalo in negativno je potenciralo podobe, ki so se ujele v njem. Potem so se z zrcalom, ki je imel vse lastnostni televizije, začeli igrati tudi preostali hudobci, vedno višje so ga dvigovali v nebo, dokler se ni raztreščilo v milijardo delčkov, ki so padli na zemljo in se razpršili na vse strani. Ljudem so prileteli v oko, nekaterim so se zapičili celo v srce, ki se je spremenilo v led. Prav takšno zrcalo se je razbilo nad majhno deželo, v kateri so sčasoma vsi postali sitni, nezadovoljni in pesimistični. Nekega dne so se zbudili in ugotovili, da dežela ni več takšna, kakršna je bila včasih. Kdaj se je zgodila ta sprememba, kdaj se je razbilo naše zrcalo, nenadoma ni bilo nikomur jasno. Videli so le svoje peklenščke, rdeče in črne. Dokler ljudje niso izpustili dolgo zatajevane jeze iz sebe, se napetost ni sprostila. A ko se naposled je, je tisto, kar je do zdaj viselo v zraku, popustilo. Med ljudmi je danes več prijaznosti, vzajemne podpore in naklonjenosti. Energija se je transformirala. Začenja se obdobje čiščenja ranjenih src. I. V Andersenovi pravljici, ki ni bila napisana za otroke, sta tudi deček in deklica. Kay in Gerda. Njuna idila se nekega dne konča. Kayu prileti v oko drobček zrcala. Postane nesramen, brezčuten in sociopatski. Prototip današnjega metroseksualca, despotskega šefa in arogantnega politika v isti osebi. Ko Kay v snežnem metežu sreča Snežno kraljico, ki simbolizira njegovo zanikanje, njegov libido, ne pomišlja niti za sekundo. Njegovo srce, vedno bolj zaledenelo, ji slepo sledi v njeno kraljestvo na severu. Sever je prispodoba vulgarnega kapitalizma. Ne bomo analizirali preostanka pravljice, ki se – tako kot se pač za pravljice spodobi – srečno konča. V naši zgodbi, ki je bila pred dvajsetimi leti videti kot pravljica o uspehu, nas zanima, kaj se mora v posameznikovem dojemanju sveta zgoditi, da mu "iver stekla", o čemer piše Anderson, pade iz očesa? Kakšno je spoznanje, zaradi katerega se človek nekega jutra zbudi drugačen, spremenjen? Prebujen. Sprememba je v njem, rodila jo je odločitev, ki jo je sprejel. Čas, v katerem živimo, je takšen, da od človeka zahteva sposobnost sprejemanja odločitev. Ljudje smo se začeli zavedati, da je prihodnost v rokah tistega, ki si jo vzame. Negativci, zaradi katerih je v zadnjih tednih toliko jeze, protestov in celo nasilja, so le orodja v rokah tistih, ki so jih izbrali, da svoje delo opravljajo v imenu in na račun ljudstva. Njihovo pooblastilo se konča tisti trenutek, ko ga prekršijo. Do zdaj jim tega nihče ni povedal. Sploh pa ne neposredno, brez ovinkarjenja. Zato so si meje postavljali vedno višje. Dokler je šlo. Ko sta se zgodial revolt – in ta je šele začetek svetovne krize kapitalizma, ki se je eshatološko izčrpal, o čemer pišem v eseju Uvod v apokalipso kapitalizma – in z njim ulica, je duh ušel iz steklenice. Nemogoče je napovedati, kako in kje so se bo to končalo. Včeraj je ženska srednjih let v poskočnem gorenjskem narečju v kamere dejala, da bi bilo treba "lopove 'zvlečt' ven iz njihovih pisarn in z granitnimi kockami 'tolčt' po glav'". To je govorila ženska, ki je verjetno mati ali celo babica. Ženska, ki v normalnih okoliščinah ne bi nikoli pozivala k nasilju. Napaka neodgovornega urednika popularne televizije je bila, ker je dovolil objavo takšnega škandaloznega prispevka. Kajti medij, še posebej televizija, z nekritičnim predvajanjem ekscesnih dejanj med gledalci podzavestno ustvarja vtis, da "z granitnimi kockami 'tolčt' po glav'" ni družbeno, civilizacijsko in ne nazadnje tudi pravno nedopustno dejanje. Ljudstvo ima naravno pravico zahtevati, da se iz sfere javnega umaknejo vsi, ki so si roke umazali z nepoštenjem ali lažjo. To je prvi korak. Naslednjega lahko opravijo le institucije, ki skrbijo za sankcioniranje tistih, ki kršijo družbene norme in predpise. V prvi vrsti pravosodje, katerega delovanje ne temelji na javnem mnenju, medijskem linču ali histeriji ulice, pač pa na pravu. Pravo obstaja, ker a priori predpostavlja svojo kršitev. Niso vsi ljudje dobri. Niso vsi ljudje moralni. People just ain't no good, poje Nick Cave. Bolj ko je družba neurejena, večja je verjetnost, da bodo v njej ljudje kršili zakone in moralo. Od človeka pričakovati, da bo spoštoval dekalog in postavo, je naivno. Sploh pa od politika ali menedžerja v tako razkrojeni družbi, kot je naša. II. Upor ljudstva je bil neizogiben. Vedno manj simbolnega in vedno več konkretnega je v njem. Če odmislimo manipulacije, provokacije in preostale perfidnosti v zvezi z množičnimi protesti, nam še vedno ostane spoznanje, da ljudje le niso izgubili moralnega kompasa. Da še vedno vedo, kaj je prav in kaj ne. To je tudi osnovno načelo vsakršnega človekovega delovanja. V vseh sferah. Kdor tega kompasa nima, je bolna, motena oseba, ki potrebuje strokovno pomoč. Problem je v tem, da danes vedno več sociopatov vodi podjetja, sedi v parlamentu in državnih institucijah, v zgodovini pa imamo tudi primere, ko so takšne osebe vodile države. Zavedanje dobrega in zla posamezniku omogoča vest. Kdor ima vest, je sposoben živeti življenje v skladu s svojim prepričanjem. Predvsem pa je sposoben sprejemati odločitve. Če se z nečim ali nekom ne strinja, je sposoben reči ne. Zavrne nespodobno ali nemoralno povabilo ali navodilo. V službi se upre nadrejenemu, ki od njega zahteva nekaj, kar je v nasprotju z njegovim prepričanjem. Novinar, ki ima vest, se upre svojemu uredniku zaradi cenzure. Državni uradnik medijem razkrije veliko svinjarijo, ki bi se zgodila, če ne bi ravnal v skladu s svojo vestjo. Ko institucije, ki bi se morale odzvati, odpovejo, pride do izraza posameznikov osebni pogum, njegova vest. Če verjame v to, kar počne, potem se ne bo ustrašil nikogar. Če v zgodovini ne bi bilo pogumnih in častnih mož, bi že zdavnaj propadli. Živimo v časih, ko je treba biti pogumen. In glasen. Živimo v državi, ki je predolgo molčala. Preveč ljudi je v tem času izgubilo ponos, pogum in predvsem upanje. A veliko ljudi se je vseskozi tudi borilo; vztrajali so, ker so verjeli, da je to, kar počnejo, pravilno. Njihova vest je bila pomembnejša od omahljivosti, strahu ali oportunizma. To so junaki našega časa. Človeka, ki si v življenju prizadeva biti dober, ni nikoli strah smrti ali konca. Vse, kar v življenju počnemo, se v neki točki konča. Prej ko se s tem sprijaznimo, lažje bomo sprejemali sami sebe in prej bomo uživali v družbi ljudi, ki so nam blizu in ki jih čutimo. Drugo bo postalo nepomembno.