Slovenska Šparta

To, da nas južni paraziti sesajo do kosti in da bomo brez njih takoj druga Švica, je bilo trdno prepričanje ljudstva, ne le politično geslo. Zgodovina potrjuje, da nam je spodletelo kar večkrat po vrsti: gospodarsko nismo kot Švicarji, dogovoriti se ne znamo tako kot oni (to je verjetno najhuje, če bi se znali, bi bilo vse preostalo lažje!) in zdaj je spodletelo še nekaj, na kar v sanjah ob osamosvajanju nihče ni pomislil. Mar ne bi to, da bi Slovenija postala nova Švica, pomenilo tudi tega, da bi postala cilj priseljencev? Ko je Gallup delal študijo po svetu, bi se 12 milijonov potencialnih emigrantov preselilo v Švico, torej so zanjo slišali in bi tja tudi odšli. Za Slovenijo nihče še ni slišal in vanjo noče, kar je zadnji dokaz, kako zelo nam je spodletelo. Očitno nismo svetilnik, ki bi prav daleč svetil. Kronski dokaz neverjetne naivnosti: bili bi druga Švica in imeli nič imigrantov. Oprostite, ampak to pa ne gre. Tega še Švica ni zmogla, kako bomo mi? Če je vsem jasno, kam vodi politika preveč imigracije, mar se sploh zavedate, kam vodi politika ničte imigracije? * Nacionalni interes obstaja – naša težava je v tem, da so nam ga do pred kratkim postavljali gospodarji, mi pa se z njim nismo ukvarjali. Po osamosvojitvi se nismo o njem dogovorili in ga vzpostavili, marveč smo ga uporabili kot izgovor za ropanje in krajo. Odločitev, da pri nas ne bo imigrantov, je nekoč morala pasti in vztraja – a kdaj je bil ta referendum, kako to, da ga nismo imeli? O vsaki neumnosti smo glasovali, o tem pa ne? Zakaj ne? Trda slovenska večina ima celo socialistično industrializacijo 60. let in z njo povezano priseljevanje za nož v srce Slovencem in prišleki so krivi vsega. Po Trstenjaku so celo pokvarili najbolj pošten narod na svetu, zato imamo lahko izbris skoraj 30 tisoč prebivalcev, ta strašni greh prve Peterletove vlade, za povratni udarec: priselili ste se na sveto slovensko zemljo in zdaj vas bomo mi izselili! * Washington Post je pripravil članek, v katerem povežejo priseljevanje po državah s staranjem prebivalstva v njih. Nemci, recimo, se zavedajo, da se starajo in potrebujejo sveže sile. Uravnavanje priseljevanja je ena bistvenih zadev nacionalnega interesa: ne sme ga biti preveč, ker potegne za seboj kulturno-politične posledice, in ne premalo, ker zavira gospodarstvo. Določene države tega nočejo uravnavati, odločile so se za ničto priseljevanje. Gre predvsem za vzhodnoevropske države, večinoma tiste, ki jih je ameriški državni sekretar Rumsfeld leta 2003 imenoval nova Evropa. Torej tista, ki je podprla invazijo na Irak in povzročila padanje domin, katerih begunci so zdaj največji sovražniki točno te nove Evrope. * Kam demografsko spada Slovenija? Pri nas je povprečna starost čez 40 let, nekako do teh let tudi traja samsko življenje, pogosto pri starših. Najmočnejša skupina so upokojenci, 602.300 ljudi. Zdajšnji bes ljudstva, ki še kar traja, se je sprožil ob novici, da naj bi Slovenija sprejela 207 beguncev. Naj ponovim to številko, ki je spodbudila ogromno količino strahu in na milijone zapisanih besed: 207. Dvesto sedem. "Tej teroristi bodo uničili slovenska kultura," kot je zapisal eden od komentatorjev. * Če berete spletne portale, ste spregledali, da zraven novic o begunski grožnji stojijo dobre novice, včasih tako tudi naslovljene: Janez popravlja kolesa v Ameriki! Micka je stevardesa v Emiratih! Če nekdo hoče k nam, je to slaba novica. Če pobegnemo mi ven, dobra. Ob tej slovenski logiki mi škripljejo možgani. * Ko smo že pri plesu norosti, po miselnosti nam zelo podobni Hrvati so nas, žal, premagali z naslednjo novico: Hrvaški izseljenci protestirajo proti prihodu priseljencev. * Izseljevanje je slovenski narodni model razvoja že stoletja. Pravzaprav edini, ki ga imamo, in naš odgovor na vse težave. Ivan Cankar v Hlapcih: "Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila." Že prej, seveda, saj se je moral tudi Trubar izseliti. V rajnki Avstro-Ogrski smo od vseh njenih narodov vodili po odhodih od doma. Kot pravi Jože Javoršek: "Toliko Slovencev se je izselilo, kot bi se izselilo 20 milijonov Francozov, 80 milijonov Rusov, 15 milijonov Italijanov. Četrtina naroda. Saj to je eksodus! Genocid! Blaznost!" Poglejte zdajšnje statistične podatke in videli boste, da proces nemoteno teče dalje in se še stopnjuje. Potem pa včasih ponosno slišim, da kar pol milijona Slovencev živi v tujini. To naj bi bila dobra novica? Oprostite, to pomeni, da je naš egalitarni sistem, ki odstranjuje aktivne že stoletja, izgnal petino prebivalstva! * Še nekaj so Švicarji naredili, česar mi še nismo, in očitno je, da o tem niti ne razmišljamo. Naj kar prevedem uvodni odstavek iz Wikipedije o švicarski imigraciji: "Od 80. let je veliko ljudi imigriralo v Švico. Nasprotno so se v 19. stoletju iz Švice izseljevali, saj je bila Švica revna država, katere večina prebivalstva se je preživljala na majhnih kmetijah." Švicarji so bili v 19. stoletju tam, kjer smo bili mi. Zdaj niso več. OK? Pravzaprav so bili tam do leta 1980: ravno ko smo hoteli postati oni, so oni postali nekaj povsem drugega. * Na srečo obstajajo društva, združenja in skupine, ki se borijo za višjo nataliteto. Preden odvržete kondome in tabletke, pa vas moram opozoriti na realnost. To bom ponazoril s povsem izmišljeno zgodbo, za katero sem uporabil pisateljsko domišljijo na podlagi pogovorov z našimi borci za višjo rodnost. Predstavljajte si zasebno sobo restavracije kakšnega hotela, lahko tudi v predmestju. Zbirajo se starejši gospodje (ti so v večini) in gospe. Ko čakajo na začetek sestanka, srkajo aperitive in klepetajo. Glavna tema so njihovi otroci in tudi že vnuki, seveda. Ta je v Ameriki, oni v Nemčiji, tretji v Avstraliji. Večina potomcev je že študirala v tujini, tam ostala, se poročila in zdaj dedki in babice ponosno povejo, da so se vnuki vpisali na pouk slovenščine za začetnike, eno uro tedensko, ki ga organizira kulturno društvo ali ambasada. Cin cin, udari vodja z žličko po kozarcu in sestanek se začne. Razpravljajo o tem, kako zvišati slovensko nataliteto, in sestavijo predlog vladi, da mora povečati otroške dodatke, povečati število mest v vrtcih, omogočiti olajšave mladim družinam pri nakupu stanovanja itd. Napišejo zapisnik in sklenejo, da ga bodo poslali vladi in medijem. Zadovoljno kimajo. Pomahajo natakarju, naj prinese račun. Potem pa nekdo komaj slišno skozi zobe stisne tisto, kar se vsem mota po kotičkih možganov: "Ampak če damo vse te ugodnosti mladim, mar nimajo največ otrok tisti Cigani in tisti južnjaki? Mar ne bodo potem oni največ dobili?" Zmračijo se jim obrazi in prsti oprimejo kozarcev. Vzdušje postane težko, leže jim na prsi in počasi izdihnejo. Pokimajo. Res je, ne bodo predlagali teh ukrepov. Pobito strmijo predse. Nato optimist med njimi z lažno veselim glasom pritegne pozornost, češ, tokrat nam je spodletelo, a razmišljajmo naprej in se snidimo danes teden. Olajšano zaploskajo, veseli, ker je bil sestanek uspešen. * Nekako sem vedno mislil, da so Špartanci izgubili peloponeške vojne. Da so pač Atenci porazili ta mogočen vojaški stroj ter da je bil to konec te skrajno totalitaristične in neprijetne družbe. Potem pa sem pred nekaj leti prebral knjigo o tej vojni – in Špartanci so zmagali! Niso izgubili te vojne in očitno tudi nobene druge. Vprašal sem se, kaj se je torej zgodilo z njimi. Kam so izginili? Kakšne rimsko-špartanske bitke se namreč ne spomnim iz zgodovinskih knjig in filmov. Špartansko "državljanstvo" se je prenašalo s krvjo in tu ni bilo imigracije, marveč kult čistih genov. To je to: narava in čas sta pač storila svoje. V rimskih časih so služili vsaj še s turizmom, ker so bogati Rimljani hodili tja na oglede. Skratka, postali so cirkus oziroma muzej na prostem. Menda so preživeli še globoko v srednji vek, kot hribovska, od vseh pozabljena vasica. Odločili smo se torej posnemati špartanski model. Le da so oni najaktivnejše prebivalstvo izgubljali v bitkah, mi pa poleg teh predvsem v izseljevanju. Želimo si torej prihodnosti, v kateri si nas bodo hodili ogledovat, tako kot mi zdaj hodimo na nekatere otoke, češ, saj veste, tu so se pa vsi … ahm, med sabo … ahm. Pomežik. Ker je to očitno narodni konsenz, ni čudno, da tisti, ki zmorejo, pošiljajo svoje otroke študirat v tujino. Tistim, ki si tega ne morejo privoščiti, pa – in to pobudo naj obravnavajo na naslednjem sestanku spodbujanja natalitete – naj država za vsakega otroka kupi bendžo. Čas je, da začnemo trenirati in naši potomci bodo lahko čez stoletja dosegli hollywoodsko slavo.