Slovenija in pot v kapitalizem

Zgodba gre nekako takole: to, kar je vladalo tukaj do zdaj, nima s kapitalizmom nobene zveze. Z drugimi besedami: kapitalizem naj bi v svojem bistvu pomenil nekaj povsem drugega. Treba je prodati državno premoženje (država je tako ali tako slab lastnik), napraviti fleksibilen trg dela, zmanjšati javni sektor … Poznavalci slovenski sistem pogosto opredeljujejo s sintagmo "pajdaški kapitalizem". No, brez dvoma bi bilo mogoče najti kakšen bolj posrečen izraz, čeprav tudi ta v bistvu kar dobro zadane lep del – žal ne tudi celote – problema. Skratka, vlada želi državljanom dopovedati, da mora Slovenija šele prispeti tja, kjer sta razvita Evropa in svet že kar nekaj časa. Dobro, dejstvo je, da s trenutno situacijo v Sloveniji ni zadovoljen prav nihče. To med drugim pomeni, da so spremembe res nujne. Ampak pri vsem skupaj je morda še bolj zanimivo neko drugo dejstvo, ki se mu nemara posveča premalo pozornosti, namreč to, da s trenutno situacijo niso zadovoljni niti prebivalci razvitega kapitalističnega sveta. Ravno v teh dneh mineva leto od začetka gibanja Occupy, ki se je rodilo tako rekoč v osrčju tistega najbolj pravega kapitalizma in se potem razširilo tudi v tako zaostalo državo, kot je Slovenija. Gibanje je vzniknilo iz nezadovoljstva nad finančnim in političnim sistemom ter se končalo … Pravzaprav je vprašanje, ali se je sploh kdaj zares končalo. Ali se je? Nekateri aktivisti trdijo, da se je zgolj taktično umaknilo. Konec koncev, glede na to, da ni znalo artikulirati nekih konkretnih političnih zahtev, mu kaj drugega niti ni preostalo. Mnogokrat se je zdelo, da je glavna težava v tem, ker se protestniki nekako ne morejo odločiti, ali so za kapitalizem ali proti njemu. Kljub temu je vsaj v ameriški družbi gibanje pustilo določene sledi: največkrat se omenja sprememba v javnem diskurzu, se pravi, z glavnim sporočilom – 99 odstotkov proti 1 odstotek – naj bi se večina strinjala. Mimogrede: človek se ob tem nehote spomni na Leninovo poimenovanje svoje frakcije "trdih" z izrazom boljševiki, torej tisti, ki so v večini, in Martovo lahkomiselnost, ko je v odgovor svojo "mehko" frakcijo poimenoval z izrazom menjševiki, tisti, ki so v manjšini. Samo poimenovanje leta 1903 sicer ni imele nobene zveze v realnostjo, vendar pa je Lenin, stari lisjak, dobro vedel, da jo lahko nekje v prihodnosti dobi. In jo tudi je.

Omenjeno gibanje si pravzaprav niti ne bi prislužilo takšne pozornosti, če bi šlo za običajno "očiščevalno" krizo kapitalizma. Toda pojavljajo se znamenja, da so zadeve mnogo bolj resne, v določenih ozirih celo prelomne. Nemogoče je namreč spregledati, da se v Latinski Ameriki in Aziji pojavljajo novi centri akumulacije kapitala, kar z drugimi besedami pomeni, da se počasi začenja neka povsem nova igra, v kateri pravil ne bosta več postavljali Evropa in ZDA. Kitajske letalonosilke bodo počasi postale nekaj samoumevnega. Barroso odgovarja z idejo o evropski federaciji, ampak težava je v tem, da predsednik Evropske komisije kajpada ne uživa kake posebne legitimnosti. Podobno kot je ne uživajo niti drugi evropski politiki.

Ampak to je pač kapitalizem. Glede tega se je treba znebiti nekih sentimentalnih utvar o njegovem človeškem obrazu in podobnih neumnostih. Dejstvo je, da sistem temelji na maksimiranju profita, kar navsezadnje pomeni, da želja po profitu ne izhaja toliko iz pohlepa posameznih kapitalistov, kolikor iz neusmiljenega boja s konkurenco. Dejstvo je, da so le tisti, ki imajo dovolj velik profit, sposobni nadaljnjih investicij, ki jim omogočajo, da ostajajo še naprej v igri. In kot kaže, se bo ta igra na globalni ravni samo še zaostrila.

Seveda pa je treba vedeti tudi to, da je kapitalizem sistem, ki je nastal v določenem zgodovinskem trenutku in prav gotovo ni večen. In še nekaj je: kapitalizem ni identičen z demokracijo – torej ni nobenega protislovja v tem, če si za demokracijo, vendar proti kapitalizmu.