Ozadja "spontanih" izgredov

Zdi se, kot da so izgredi ustvarjeni za promocijo nekaterih medijev, predvsem televizijskih programov, v katerih novinarji sami polagajo v usta demonstrantov formulacije, ki bi jih sami želeli slišati. Najbolj sta v tej smeri izstopajoča dva momenta: videli smo, kako je eden od predstavnikov sedme sile policistu molil pod nos mikrofon in ga spraševal, kdaj bo tudi on prestopil. Prestopil kam? Med "nepregledno množico" desetih izgrednikov, ki se izživljajo z metanjem smrtno nevarnih granitnih kock v pročelja stavb, a tudi v mimoidoče. Drugo, kar izstopa, je kombiniranje slovenskih "demonstracij" z zgledi iz tujine, kjer so bile te v resnici upravičene in potrebne. Gledalci smo največkrat priča prizorom iz tako imenovane arabske pomladi, kjer so se ljudje v resnici potegovali za pravično in pošteno stvar. A primeri so stični in "podobni" samo za potrebe televizijske manipulacije. Zgledi so tudi znani: v povojnih procesih so se velikokrat na isti zatožni klopi znašli vojni zločinci in nedolžni pripadniki verske skupnosti, ki niso za orožje nikoli poprijeli. A so s prvimi delili sramoto in obsodbo. Kdor bolj pozna korenine zdajšnjih "demonstracij", ve, da so bile pripravljene za čas, ko bi sindikati z mobilizacijo vseh podružnic pripravili velike proteste, vzporedni demonstranti pa bi lahko predstavljali pomemben jeziček na tehtnici, s katerim bi zrušili legitimno izvoljeno vlado. Četudi vsi vemo, da so reforme ne samo nujne, temveč edina pot, po kateri lahko pridemo v prihodnost (ali preživimo v sedanjosti), je sindikatom, ki so svojo identiteto pustili daleč v preteklosti, za to vseeno. Dejansko: bolj nemoderen sindikat, kot je Semoličeva združba, si težko predstavljamo. Ikonografija, jezik in "vrednote" vse spada v čas socializma, družbene ureditve, ki je propadla prav zato, ker ji ni uspelo delavcu zagotoviti tistega standarda, kot so ga poznali njegovi kolegi na Zahodu. Semoličev sindikat je tako zgolj manipulacija, namenjena zakulisnemu uravnavanju tega, kdo ima v Sloveniji največ družbene in politične moči. Ne samo da je Semolič na čelu Svobodnih sindikatov nepretrgoma že več kot dve desetletji, temveč ima tudi dohodke, ki njegova "prizadevanja" za delavstvo eksplicitno postavljajo na laž. Demonstracije so v javnost pognale še eno "idejo". Namreč da so vsega krivi "politika" in "politiki". Ta jezik poznamo: prvič smo ga slišali leta 1990, ko so nekdanji komunisti čez noč postali demokrati, nove ljudi (predvsem Demos) pa začeli označevati za "politike". Potem je padlo še po parlamentu. Velik mojster tako sprevržene retorike je bil prav nekdanji vodja CK-ja ZKS-ja Milan Kučan, novo komponirani demokrat in prvi predsednik Republike Slovenije. Vendar je politika toliko kot demokracija: vse politike redno preverjajo, zato imamo volitve, v katerih ljudje na vseh ravneh (subsidiarnost oblasti) izražajo, koga želijo imeti za predstavnika in koga ne. Imamo tudi ustavne omejitve, da kdo ne more biti ves čas na oblasti. Tako je mandat predsednika republike mogoče ponoviti zgolj enkrat. Koliko časa je že Dušan Semolič na čelu svojega sindikata? Prav toliko kot nekdanji predsednik reformiranih komunistov Janez Kocijančič na čelu Olimpijskega komiteja. To je dve desetletji. V Sloveniji so se tisti, ki so bili v nedemokratičnem času na nedemokratičen način na oblasti, tej strahotno nepripravljeni odrekati. Za to uporabljajo vsa sredstva, v teh dneh – "spontane" demonstracije in proteste. Uredniki televizij, ki so prek kapitala v njihovi službi (Tomaž Perovič na Pop TV, na primer), pa jim strežejo. Kaj se v resnici dogaja v zakulisju, pa mora ostati prikrito.