Ob morju

In verjetno imamo vsi, ki smo hodili s starši na morje (in smo podobne starosti), precej podobne tudi spomine na vstajanje že sredi noči, da bi prehiteli gnečo in vročino, pa kljub temu počasno fijakanje proti hrvaškemu morju. Pri nas se je takrat na počitnice hodilo z rdečkasto škodo, ki si ji lahko podrl zadnje sedeže, tako da sva s sestro – če so imeli starši srečo – zadaj spali. A igra, katera bo prva videla morje, se je nadaljevala, teženje staršem, ker naju niso zbudili za ta svečani dogodek, pa tudi. Ne vem, kdaj nam začnejo prodajati to magičnost morja. Verjetno smo ga povezovali s časom, ko imamo starše čisto zase in smo šli skupaj na dogodivščino.

V resnici se mi že od zgodnjih najstniških let obala zdi nekako depresivna. Rekli so, da me bo minilo, tako kot te s koncem najstništva pač mine kar nekaj stvari, a me nikoli ni. Samo enkrat se je zgodilo, da sem tečnarila in hotela na kolonijo v Savudrijo, ki sem jo tudi dobila, potem pa sem odštevala dni do doma. Do kopanja mi ni bilo, do sončenja pa še manj. In še uši sem prinesla domov, kot rada pripomni mama. Pravzaprav ne vem, zakaj sem sploh hotela iti; verjetno zato, ker so vsi govorili o teh poletnih bivanjih ob morju, in dobila sem vtis, da mora biti nekaj res dobrega, prava zabava. A dozdeva se mi, da je šlo bolj za neosnovano mistifikacijo in za izkoriščanje splošno znanega nenapisanega pravila, da če poleti nisi na morju, te pač ni.

V Ljubljani se te dni zdi, da imajo prav vsi na obali kakšno vikendico, apartma ali prikolico, kamor pobegnejo vsaj za konec tedna, če že med tednom ne morejo. Resno, od kje vsi vlečete te nepremičnine, nepremične premičnine ali sorodnike z enim ali drugim? Sicer pa je Ljubljana tako ali tako fenomen, kjer se ob toplih in sončnih dneh zdi, da prav nihče ni zaposlen, redno ali neredno. Tudi kadar ni študentov v mestu. Kavarnice okoli fakultet in šol sicer mirno odidejo na podaljšan dopust, saj živijo od srednješolcev in študentov, a lokali v središču se ne pustijo motiti in imajo ob dopoldnevih še večjo zasedenost kot ob popoldnevih. In ne, niso le turisti tisti, ki se spravijo za najboljše mize v najdražjih lokalih. Promenada se pač ne bo opazovala sama.

Ob koncih tedna je Ljubljana seveda prazna; mesto je na morju. Izginotje življenja z ulic je kot nekakšna samodejna reakcija na poletje. Visenje ob morju je pač tisto, kar se poleti počne, glavna sezonska dejavnost za staro in mlado. Ljudje z otroki radi rečejo, da na morje hodijo bolj zaradi otrok, in verjamem, da je nenehno oprezanje za početjem potomcev za starše veliko manj sproščujoče kot za podmladek. Ampak otrokom privoščim morje, čeprav se mi zdi, da se ga veselijo predvsem zaradi dogodivščine, drugačnega okolja in celodnevne pozornosti staršev. To je bilo takrat, ko smo se z Agropopom na radiu k najboljšim sosedom vozili tudi mi, dovolj tudi meni. Pa prvi pogled na modro obzorje, teden belega, penastega kruha in hecna majoneza z narisanim jajcem na embalaži. Spomin je smešna reč.

Danes morje zame ne pomeni ne vem kakšnega dopusta, čeprav morda niti ni kriva velika luža sama, ampak bolj turizem okoli nje. No, še vedno vztrajam pri tem, da pogled na morje v sebi skriva nekaj morečega, sploh zvečer, in čeprav pljuskanje valov marsikoga pomirja, v meni vzbuja nelagoden občutek. Nobene romantike. Na morje zaradi morja torej ne; na morje zaradi podnebja in spremembe okolja pa ja. Ampak če sem povsem iskrena, je pravi dopust tisti, ki ne vključuje pakiranja, in resnično se ga naučiš ceniti šele takrat, ko si dodobra vpet v rutino petdnevnega delovnika. Če je treba, grem prekinitev rutine iskat tudi na morje. Tudi brez otrok za izgovor.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.