O vajah v glasovanju

Toda mnogo več pozornosti kot sami rezultati volitev si zasluži udeležba. Ta je pomembna predvsem zato, ker se z njo odpira perspektiva parlamentarnih volitev, se pravi, ker so te volitve na nek način predstavljale generalko za vse tisto, kar bo prej ali slej sledilo na državni ravni. Tisti, ki si želijo te volitve čim pozneje, se bodo lahko zdaj sklicevali na skromno udeležbo, ki naj bi kazala, kako ljudje zanje sploh niso zainteresirani, kako dejansko ne vedo, kaj bi sploh radi, kako so rezultati ob takšni udeležbi povsem nereprezentativni itd. Da bi zadeve postale bolj resne in morda celo nekoliko slovesne, jih je brez dvoma treba postaviti mnogo bolj radikalno. Kaj če bi se torej reklo, da (demokratične) volitve pomenijo ritual, v katerem se na simbolni ravni ponavlja ustanovitveni akt moderne demokracije, namreč dekapitacija reprezentativnega političnega telesa? To seveda pomeni, da gre v demokraciji vedno za glave. In res, ali ni giljotina v svojem bistvu demokratična naprava par excellence: po eni strani deprivilegira justifikacijo, ki je bila včasih pridržana za plemstvo, s čimer po drugi strani inavgurira univerzalistično logiko, v skladu s katero se štetje ne bo več oziralo na stanove, marveč glave. (No, verjetno ima o giljotini vsak svoje mnenje, ampak dejstvo je, da ima ta demokratična naprava v primerjavi z Nagantom M 1895 na sebi nekaj poetičnega: če je pustila dostojanstvo oz. čast žrtve bolj ali manj nedotaknjeno in je zarezala predvsem v meso, je M 1895 v rokah čekistov in NKVD-jevcev svoje žrtve povsem depersonaliziral, jih obsodil na anonimne številke.) Z dekapitacijo kralja se torej v evropski zgodovini zgodi nekaj usodnega: suverenost preide na ljudstvo, ni torej nič več nekaj zunanjega, transcendentnega. Ampak natanko na tej točki se začnejo kopičiti težave: kaj sploh je to ljudstvo oz. nacija? Kaj bi sploh rado? Natanko ta vprašanja si že nekaj mesecev zastavlja vsa Slovenija: kaj hoče ulica? Itd. Žal ostajajo raziskave javnega mnenja pri tem precej nemočne. Težava je natanko v tem, da to ljudstvo pred svojo reprezentacijo v strogem pomenu besede ne obstaja, ali drugače, ga ni mogoče videti, z njim morda celo govoriti … To ljudstvo, ta brezimna masa, ki je po definiciji suverena – morda bi bilo še najustrezneje govoriti o političnem mesu –, se pokaže šele v telesu, ki ga reprezentira, tj. v parlamentu. Pregovor, ki pravi Kakršen parlament, takšno ljudstvo, je zato treba vzeti dobesedno. Skratka, šele s to reprezentacijo se ljudstvo utelesi, dobi svoje telo, v katerem se pozneje gleda in ocenjuje, artikulira svoje želje in potrebe. Brez tega telesa o ljudstvu ali naciji sploh ni mogoče govoriti – v tem primeru namreč sploh ne bi šlo za skupnost, ampak neko vsoto posameznikov. (Skupnost je seveda več oz. nekaj povsem drugega od vsote posameznikov!) Izvoljeni poslanci na ta način utelešajo želje in potrebe ljudstva. S tem postanejo nekaj "več", dobijo imuniteto in cel kup drugih privilegijev, toda vse to prinaša tudi določene odgovornosti. Na kratko: ne morejo se obnašati tako, kot se lahko obnaša "normalen" državljan. V nasprotnem primeru … No, v nasprotnem primeru nastane kriza v reprezentaciji. Ljudstvo se v ogledalu ne prepozna več oz. mu ni všeč, kar vidi. Mimogrede, tisti, ki opozarjajo, da na protestih ne nastopa ljudstvo kot tako, imajo vsekakor prav. Glas najglasnejšega je pač samo en glas – kot rečeno, v demokraciji se štejejo glave. Po drugi strani pa ni izključeno, da je ravno najglasnejši glas tudi tisti "pravi". V Mariboru se je izkazalo – tako se vsaj zdi –, da je bil. Ravno Mariborčani pa so postavili tudi zanimivo tezo: ko so z mostu spustili tiste nadvse obscene lutke, ki naj bi marsikoga tako pohujšale, so v bistvu sporočili, da se je demokracija v Sloveniji spremenila v pornokracijo. Brez dvoma precej hude obtožbe politike. Ni sicer rečeno, da se s tem strinja tudi ljudstvo, je pa dejstvo, da je to mogoče ugotoviti samo na en način – z volitvami, torej s simbolno smrtjo aktualnega parlamenta. (Skromna udeležba bo bržkone pomenila, da gre res za pornokracijo, saj se volivci očitno bojijo pohujšanja, pri čemer so povsem pozabili, da se je včasih pač treba tudi malce žrtvovati, zatisniti nos in …)