Četrtek,
3. 5. 2012,
7.12

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 3. 5. 2012, 7.12

8 let, 10 mesecev

O resnosti konflikta

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Kot je v svojem zadnjem govoru na Javorovici poudaril predsednik republike Danilo Türk, ni nobenega "nujnega konflikta med t. i. realnim sektorjem gospodarstva in javnim sektorjem".

Zanimivo, po njegovem mnenju naj bi šlo zgolj za (napačen) občutek, vtis, ki bi ga nekdo na vsak način rad ustvaril. Javni in zasebni sektor dobro vesta, da sta drug od drugega odvisna, torej … Ali to torej pomeni, da sploh ni nikakršnega konflikta? Ali gre pri vsem skupaj zgolj za občutek, ki vara?

Tega predsednik ni rekel. Konflikt obstaja, vendar na neki čisto drugi ravni. Vsakomur je jasno, da gre za konflikt med sindikati in vlado, njegov predmet pa so socialne pravice. Vlada bi jih rada ukinila oziroma zmanjšala, sindikati bi jih radi ohranili. Znana zgodba, ki se danes v različnih oblikah pojavlja praktično po vsej Evropi. In Slovenija je del Evrope v dobrem in slabem.

Za demokracijo ne pomeni konflikt nič posebno usodnega, ravno nasprotno, je nekaj povsem samoumevnega in legitimnega. Predpostavka demokracije je pluralizem, ki po definiciji vedno pomeni konflikt interesov. Se pravi, konflikt je za demokracijo bistven, z njim se kot taka šele konstituira v svoji demokratičnosti. Brez temeljnega političnega konflikta ni z demokracijo nič.

Vendar pa se ob vsem skupaj pojavlja občutek, nejasna slutnja, da bi pri zadnjih okoliščinah nemara lahko šlo za nekaj več. Morda gre le za paranojo, ampak v vsakem primeru je treba priznati, da je potencialni zastavek nenavadno visok. Pod vprašaj je namreč postavljena ustava, z njo pa vsaj posredno tudi republika. Trenutno sta na mizi dva predloga: pri enem gre za zapis zlatega fiskalnega pravila, pri drugem pa za ukinitev državnega sveta. Vprašanje je, kaj sledi. Ali ni premier pred leti zelo resno govoril o drugi republiki?

Predsednikov govor je zato najbrž treba razumeti kot poziv, da se konflikt obdrži v kontekstu znanega, kolikor toliko predvidljivega, predvsem pa obvladljivega. V tem trenutku ni ne na vladni ne na sindikalni strani zares nobene prave potrebe po kakršnikoli eskalaciji.

Največji strah pa pri vsem skupaj zbuja diskurz, ki že nekaj časa kroži v javnosti, o izgubi suverenosti države. Ob tem se je treba spomniti, da je eden od prvih in glavnih interesov države samoohranitev, se pravi ohranitev suverenosti. To seveda postavlja boj za socialne pravice v neko povsem novo luč. Če se logika, ki se tukaj nakazuje, izpelje do konca, se pojavi preprosto vprašanje: ali gre pri ukinjanju oziroma suspenzu socialnih pravic res za nujen ukrep države, ki se tako rekoč v agoniji bori za goli obstoj, na kar namiguje vlada, ali pa je vse skupaj le del neke skrbno načrtovane igre, v kateri je po pripovedovanju sindikatov kapital ugrabil državo in zdaj z ustvarjanjem izrednih razmer ščiti svoje interese?

V vsakem primeru se je vlada tukaj znašla v vlogi tistega fantiča, ki se je lahkomiselno igral s pozornostjo dobrih ljudi in jih klical na pomoč pred volkom, ki ga seveda ni bilo nikjer, zato po tem, ko je volk zares prišel, dobri ljudje niso prišli in volk si je lahko v miru privoščil malico, na koncu pa še obrisal usta s fantičevo kapico.

Nauk te zgodbe je torej v tem, da bo morala vlada čim prej pridobiti čim več zaupanja dobrih ljudi. Za kaj takega pa si bo morala vzeti nekoliko več časa. V nasprotnem primeru bo prišel volk in …