O novi Evropi – problem suverenitete in avtoritete

V tem kontekstu je gotovo najbolj duhovita naslovnica zadnje številke Economista, ki namiguje, da je kanclerka v skušnjavi, ali naj naredi evru konec. No, celotno medijsko zanimanje v bistvu kaže, kdo je v tem trenutku največja avtoriteta na evropski politični sceni.

Vprašanje seveda je, ali kanclerka res želi uničiti evro. Po njenih zadnjih izjavah bi bilo mogoče sklepati ravno nasprotno – konec koncev že kar lep čas opozarja na potrebo po politični uniji. Ena od težav je v tem, da njena avtoriteta za kaj takega ne zadostuje. Zadeve so zato že vzeli v roke pravniki in prišli do zanimivih zaključkov.

Zanimiv, pravzaprav zelo zanimiv, vsekakor več kot zanimiv je zaključek, da bo v vsakem primeru o vsem skupaj treba povprašati suverena. Suveren pa je očitno še vedno nemško ljudstvo, demos, politično telo. Zadeve so torej preproste.

No, pravzaprav niso. V resnici nihče ne ve prav natančno, kaj naj bi suverena sploh vprašali. Znano je, da se suveren načeloma izraža v matematični govorici, v tistih številkah, ki določajo razmerja moči. Vse je potemtakem odvisno od referendumskega vprašanja, njegove formulacije. Dodatna težava je v tem, da bo suveren odločal o samem sebi. Dobro, res je, suveren načeloma vedno odloča o samemu sebi, ampak tokrat bo zadeva mnogo bolj usodna – tokrat bo v bistvu odločal o lastni suverenosti, samorazpustitvi, oblikovanju nekega povsem novega tipa suverenosti. Skratka, suveren bo tokrat odločal o konstituiranju evropske suverenosti, evropskega demosa, evropskega političnega telesa.

Odločitev suverena je seveda zmeraj pravilna. Če mogoče ni, se referendum ponavlja toliko časa, dokler ne postane. Glavno je, da se vse skupaj izvaja po pravno korektnem protokolu. Pravni diskurz postaja tako vse bolj dominanten – v večini primerov si je skoraj v celoti podredil političnega.

Dominantnost pravnega diskurza prihaja najbolj do izraza na področju avtoritete. Avtoriteta tradicionalno pomeni zmožnost ukazovanja brez zatekanja k sankcijam, se pravi zmožnost, da nad drugimi uveljavljaš svojo voljo brez nasilja. Če npr. učenec noče zapustiti razreda in ga je zato učitelj prisiljen fizično odstraniti, potem to pomeni, da se je učitelj spremenil v funkcijo lastnega ukaza. Nasploh so k propadanju avtoritete največ prispevale liberalne zablode o permisivni vzgoji in podobne neumnosti, zato se je treba vprašati, ali ne bi bilo bolje, če bi se liberalcem z zakonom prepovedalo ukvarjanje z vzgojo (za kaj takega so tako ali tako še najbolj primerni kakšni zadrti komunisti ali, če ne gre drugače, fašisti).

V tradicionalni družbi, v kateri vladajo skupne politične vrednote in norme obnašanja, ima pravo zmeraj podrejeno vlogo. Nasprotno pa se mora v sodobni liberalni družbi, kjer skupnih političnih vrednot in norm ni več, avtoriteta opirati na pravne sankcije. Sankcija postane bistveni element normativnosti, s čimer dobi pravni diskurz povsem novo nalogo, namreč zagotavljanje socialne kohezivnosti.

Zaradi krize države v zadnjem času prodajajo vse, kar še niso prodale in kar se prodati da. Javni prostor se tako nezadržno spreminja v zasebno lastnino. Ena od najpomembnejših funkcij prava pa je ravno zaščita zasebne lastnine. To pomeni, da suveren oz. ljudstvo izgublja mesto, na katerem bi lahko manifestiral željo, ki je po definiciji najvišji ukaz. Ni naključje, da je glavni argument pri izganjanju protestnikov v različnih evropskih mestih skoraj vedno zasebna lastnina prostora, na katerem se nahajajo. Tako postajajo volitve in referendumi še edina mesta, kjer lahko suveren suvereno spregovori – vendar pod pogoji, ki so že vnaprej določeni in regulirani s strani pravnega diskurza. Suveren je na ta način blokiran z vseh strani. Kaj naj potem s svojo suvereniteto sploh počne?