O nadzorovanju in obvladovanju

In čeprav se je začela v finančnem sektorju, je sčasoma povsem kontaminirala ravno področje politike. Zdi se, da je celotni politični sistem povsem paraliziran. Rešitve, ki so se zdele že dogovorjene, so venomer znova blokirane na ravni tehničnih podrobnosti. Če se vse skupaj poenostavi, bi se lahko reklo, da gre v samem bistvu za boj med politiko in financami, se pravi med javnimi in zasebnimi interesi. Marsikaj o trenutnem razmerju moči pove naslednji podatek: medtem ko finančni sektor v Bruslju zastopa vojska več kot 700 lobistov, ki imajo na razpolago praktično neomejena sredstva, zastopa javni interes na tej ravni le organizacija Finance Watch, katere generalni sekretar Thierry Philipponnat ima na razpolago le okoli 2 milijona evrov in sedem stalnih sodelavcev. Vsi seveda prihajajo iz finančnega sveta. Kot pojasnjuje eden od njih, se je odločil zamenjati stran v tistem trenutku, ko je videl, kako finančni lobiji izsiljujejo posamezne države z grožnjami, da bodo iz njih umaknili ves kapital in delovna mesta. Kot priznava, opravlja zdaj dejansko isto delo, le spi mnogo bolje. Ob izbruhu krize so v evropskih institucijah potrebovali izkušene strokovnjake s finančnega področja. Težava je bila v tem, da je finančni svet to področje uspešno monopoliziral. Kaj to pomeni? To pomeni, da je bilo praktično nemogoče najti ljudi, ki ne bi bili povezani z njim. Finančniki so tako skoraj v popolnosti obvladovali javni diskurz, si sami postavljali zakone, jih propagirali v medijih itd. Mimogrede, kakšne metode uporabljajo ti lobiji, se je zelo lepo videlo v primeru Zorana Thalerja.

V tej situaciji se je tako pojavila potreba po neodvisnem telesu, ki bo na strokovni ravni sposobno parirati finančnim lobijem in pomagati pri pripravi zakonov za reguliranje finančnega sistema. Glavni pobudnik ustanovitve Finance Watch je bil Pascal Canfin, francoski poslanec zelenih v evropskem parlamentu. Njegove zamisli so hitro podprli tudi kolegi iz drugi strank – Confin se zaveda, kako pomembno je, da organizacija ostane nadstrankarska – in danes se omenjeni "protilobi" v večji meri financira iz proračuna EU. Confin je postal znan zlasti po svoji neizprosni kritiki bonitetnih hiš. Na argumente lobijev, češ da so te hiše zgolj in samo nekakšni termometri, ki merijo vročino, in da če razbiješ termometer, s tem pač ne zmanjšaš vročine, odgovarja: "Narobe! Agencije uporabljajo kazalnike, ki so termometri – stopnjo zadolženosti, inflacije, javnega dolga … – vendar se izdajajo za zdravnika, saj postavljajo diagnozo, ko na primer ocenjujejo tveganja pri nakupu obveznic. Potem pa še priporočajo." To argumentacijo so potem še podrobneje izpilili pri Finance Watch, kjer vztrajajo na tem, da gre pri vsem skupaj zgolj za mnenja, ki so po svoji naravi sicer lahko legitimna, ne morejo pa biti zavezujoča.

Glavno orožje lobijev je zapletanje stvari, ustvarjanje labirintov majhnih podrobnosti, v katerih se človek običajno hitro izgubi. Nerazumljivost je njihov taktični cilj. Pri tem zamegljevanju si seveda izdatno pomagajo z mediji. Finance Watch tako ponuja nekakšno Ariadnino nit, s pomočjo katere bo mogoče najti pot iz labirinta, razsvetljuje stvari, jih dela čim bolj transparentne. Težava je v tem, da ko se jim v Bruslju enkrat posreči prepričati evropske poslance, na koncu lobiji prepričajo kakšnega finančnega ministra in zadeve se zapletejo. Zato Confin meni, da se bodo resnične spremembe v Evropi lahko zgodile le s spremembo oblasti letos v Franciji, prihodnje leto pa še v Nemčiji.