O koncu iraške vojne in novega ameriškega stoletja

Za ljudi, ki so ga izvolili, je bilo to malce malo, predvsem pa zelo pozno. Nobenega dvoma ni, da za marsikoga to znamenje diskontinuitete z Bushevo zunanjo politiko prihaja celo prepozno. Na drugi strani pa so bili neokonservativci pričakovano kritični, vendar v tem nekako umirjeni, kot da so se že zdavnaj s stisnjenimi zobmi sprijaznili z usodo. Projekt za novo ameriško stoletje (PNAC), ki se je formalno začel z ustanovitvijo istoimenskega "think tanka" leta 1997 in pomeni v bistvu nadgradnjo in posodobitev Reaganove doktrine za čas po njeni zmagoslavni dovršitvi, je tako tudi simbolno propadel. PNAC je zagotavljal ideološko podlago za napad na Irak. Leta 2001 so intelektualci, zbrani v tem klubu, predsedniku Bushu poslali slavno pismo, v katerem so ga posvarili pred nevarnostjo, ki jo je za ves svet predstavljal Saddam Hussein. Mladi Bush tega glasu razuma kajpada ni mogel preslišati – le kako bi ga lahko, ko pa mu je podobna svarila pošiljal tudi Bog. Ko se srce in možgani uglasijo v isti register, vsi morebitni zadržki z nadsvetlobno hitrostjo odpadejo. Vse drugo je tako ali tako že zgodovina. Eden od podpisnikov omenjenega pisma je bil tudi Francis Fukuyama. Fukuyama je že v osemdesetih sodeloval pri pripravi Reaganove doktrine in bil eden od ključnih ljudi pri ideološki utemeljitvi neokonservatizma. V Evropi in po svetu je zaslovel v devetdesetih s knjigo Konec zgodovine in poslednji človek. V tistem času je bilo tako, da se je do tega dela moral opredeliti vsakdo, ki je želel negovati videz intelektualca. (Največ so seveda imeli povedati tisti, ki niso šli nikoli skozi nadčloveške muke, ki so prihranjene vsakemu bralcu Heglove Fenomenologije duha.) Zanimivo pri Fukuyami je to, da je bil eden od prvih, ki je prepoznal pogubnost politike PNAC. Že kmalu po vojaški intervenciji v Iraku se je zato začel oddaljevati od svojih nekdanjih prijateljev in sodelavcev ter na zadnjih volitvah celo podprl Obamo. Mimogrede, Fukuyama se v zadnjem času sooča z zelo neprijetnimi očitki, ki se nanašajo na njegovo delo v okviru Monitor Group. Ta ameriška svetovalna agencija je namreč leta 2006 začela sodelovati z Gadafijevim režimom. V prvi vrsti naj bi mu pomagala pri stilski preobrazbi njegove mednarodne podobe, ena od predvidenih nalog pa je bila tudi to, da bi Gadafijeve ideje povezala v koherenten filozofski sistem in na koncu izdala knjigo, pod katero bi bil podpisan nesrečni diktator. Po nekaterih informacijah naj bi agencija za svoje usluge prejela najmanj tri milijone ameriških dolarjev. Monitor Group danes vse to seveda obžaluje in se posipava s pepelom. (Če ima kdo mogoče kake težave z razumevanjem procesov, ki se odvijajo v Libiji, in ne ve, kaj naj si o vsem skupaj pravzaprav sploh misli, ima za to veliko razlogov. Zgodba o Gadafiju je naravnost grozljiva in se na mnogo mestih bere kot Orwellov roman 1984.) PNAC so formalno ukinili leta 2006. Na njegovem pogorišču je čez tri leta nastala iniciativa za zunanjo politiko (FPI). Ta se danes zavzema za vojaško intervencijo v Iranu. William Kristol, eden od soustanoviteljev tako PNAC kot tudi FPI, vidi tako zadnjo spodletelo zaroto zoper savdskega veleposlanika kot uradno povabilo Teherana k napadom na enote iranske revolucionarne garde ter objekte, v katerih se razvija jedrski program. Tovrstni glasovi niso osamljeni in imajo bržkone podporo tudi pri večini republikanskih kandidatov za Obamovega naslednika, toda vseeno se zdi, da imajo ZDA v tem trenutku toliko drugih problemov, da kakšna konkretnejša intervencija ne pride v poštev. Ni pa povsem izključena, kajti ameriška politika zna biti včasih tudi precej iracionalna. Najbrž je še največ čustev ob umiku iz Iraka pokazala Michele Bachmann. V tej gesti med drugim vidi zmago Irana. Ženska sicer ne slovi kot neka velika poznavalka zunanje politike – prejšnji teden ni vedela niti tega, da je Libija v Afriki –, toda v tem primeru ima brez dvoma prav.