O izgubljenih generacijah

In čeprav je bila to glavna tema že zadnjega vrha EU-ja, je začutila potrebo, da evropske ministre za delo povabi še v Berlin. Brez dvoma ni edina, ki meni, da ima tisto, kar se dogovorijo v Berlinu, večjo težo. Številke so seveda grozljive same po sebi in nihče ne more trditi, da ne gre za zelo resno vprašanje, zaradi katerega bo v prihodnosti vse bolela glava. A vseeno je pomembno, da se najprej izpraša kontekst, v katerem je brezposelnost mladih sploh postala "največja težava Evrope", torej univerzalna težava. Ta namreč ni od včeraj, ni padla z neba. Skeptik se nujno vpraša, ali ne gre pri vsem skupaj morda zgolj za to, da je Merklova ob jutranji kavici odprla časopis, preletela naslove in rekla: "Joj, brezposelnost mladih je pa zares največja težava Evrope!" Vprašanje torej je, zakaj je brezposelnost mladih postala tegoba številka 1 ravno zdaj. Ali se je zgodilo kaj posebej dramatičnega? No, kdor ni povsem naiven, ve, da v brezposelnosti mladih številni vidijo predvsem izvrstno poslovno priložnost. Da, brezposelni mladi so lahko in brez dvoma tudi bodo dober vir zaslužka. Nekateri resni ljudje zato trdijo, da gre pri vsem skupaj za slepilni manever, metanje peska v oči. Daniel Gros, direktor Centra za evropske politične študije (CEPS), pravi takole: "Pogosto se ustvarja vtis, da je večina Evropejcev, ki so brez dela, mladih. Toda ni tako. Dejstvo je, da gre pri večini brezposelnih za odrasle, še posebej v tistih deželah, ki jih je kriza najbolj prizadela." Glavna težava naj bi bila potemtakem v brezposelnosti na sploh. Mimogrede: morda se kdo spomni, da je bilo ob začetku krize moderno govoriti o dvigu starosti za upokojitev. Zanimivo, eden od glavnih ugovorov nasprotnikov se je opiral ravno na brezposelnost mladih, ki je bila že tedaj visoka. In še bolj zanimivo: glavni argument zagovornikov je bil, da je to zgolj začasen pojav, ki se bo uredil sam po sebi s koncem krize. A leta minevajo, krize pa kar noče in noče biti konec. Še več, danes je vsakomur jasno, da kriza vendarle ni nekaj začasnega, izrednega, nasprotno, vsakemu uradnemu najavljanju njenega skorajšnjega konca sledi praviloma njeno novo poglabljanje. Skratka, kriza postaja z vsakim dnem bolj stalna, tako rekoč normalna. Obstaja pa še en vidik, ki daje hierarhizaciji "največjih težav Evrope" Merklove pridih poljubnosti. Gre za to, da je Nemčija v tem trenutku sredi predvolilne tekme. Pri tem najbolj zbode v oči dejstvo, da je Socialdemokratska stranka (SPD), največja tekmica CDU Merklove, kot svojo glavno volilno temo izbrala ravno brezposelnost mladih. Ponovila se je torej stara zgodba: ko so SPD in Zeleni pred časom opozorili na vprašanje višanja cen stanarin, so pri CDU takoj pograbili priložnost in to temo vključili v svoj program. V tem smislu je zato mogoče v medijih opaziti nenavadne očitke o kraji volilnih tem. Glede na to, da politike zanimata predvsem tu in zdaj, trajne posledice, ki jih bo kronična brezposelnost pustila na mladih, po vsej verjetnosti niso tisto, kar bi spodbudilo omenjeni diskurz o največjih težavah Evrope. Tisto travmatično jedro, ki bi lahko dajalo temu diskurzu njegovo prepričljivost in nujnost, je zato bržkone treba iskati drugje. Treba se je spomniti na majsko divjanje mladih na Švedskem. Večina je bila ob posnetkih precej presenečena, kajti Švedska je dolgo časa veljala za državo z vzornim socialnim modelom. Več kot leto pred tem so se podobni neredi pojavili v Veliki Britaniji. Še prej v Franciji. Zanemariti ne moremo niti dejstva, da so revolucije v arabskem svetu zanetili ravno mladi. Kaj pa Nemčija? Dejstvo je, da je to država, ki ima odločilno besedo pri določanju in potrjevanju glavnih težav Evrope. No, ravno prejšnji mesec je Urad za zaščito ustavnega reda (Verfassungsschutz) v svojem letnem poročilu posvaril pred veliko nevarnostjo desničarskega terorja. Poleg tega v Münchnu še vedno traja proces proti Beate Zschäpe in pomočnikom zloglasne teroristične celice Nacionalsocialistično podzemlje (NSU). Et in Arcadia ego, se pravi, tudi oziroma celo v Arkadiji so težave.