Nesoglasja med čuvaji evrske stabilnosti

Za osvežitev spomina: ECB je konec prejšnjega meseca dala evropskim bankam 529 milijard evrov ugodnih posojil za obdobje treh let. Mnogi so to Draghijevo potezo pozdravljali, nekateri pa tudi ne. Med prvimi seveda ni bilo predsednika Nemške zvezne banke Jensa Weidmanna. Očitno je, da za vsemi temi strokovnimi debatami tiči politični problem, ki se manifestira v ocenah, kje preži glavna nevarnost: ali v inflaciji ali morda deflaciji. V Nemčiji je tako posebno pozornost vzbudil podatek, da je ECB že drugič zgrešila svoj temeljni cilj, da bi inflacijo obdržala pod mejo dveh odstotkov (leta 2011 je znašala 2,7 odstotka, letos pričakujejo, da se bo gibala nekje okoli 2,4 odstotka). Tisti, ki vidijo glavni problem v deflaciji, izvajajo svojo argumentacijo nekako takole: v času recesije je dobro, da je inflacija nekoliko višja. Težavo vidijo v tem, ker investitorji ne investirajo v gospodarstvo, kajti glede na to, da denar ne izgublja vrednosti, se tveganja pač ne splačajo. Posledično tudi banke nalagajo svoj denar pri centralnih bankah – pred tedni so banke iz območja evra pri ECB naložile 777 milijard evrov. (Ali je bila Draghijeva intervencija potem res potrebna?)

Nemški strahovi so povsem drugačni. Mnogi opozarjajo na zgodovinski strah pred hiperinflacijo za časa weimarske republike. Ta dimenzija prav gotovo igra določeno vlogo, o tem ni nobenega dvoma, vendar je bržkone ne bi bilo dobro precenjevati. Zdi se, da je mnogo bolj odločilna ideološka komponenta, se pravi miselni okvir, znotraj katerega se danes giblje nemška politika. Skratka, pomembno je dejstvo, da nemški politiki gledajo stvari skozi optiko "ordoliberalizma".

Ordoliberalizem se od drugih sorodnih neoliberalnih šol razlikuje med drugim v tem, da trga ne vidi kot naravne danosti, v kateri bi se spontano vzpostavila konkurenca, pač pa kot preslikavo neke konceptualne sheme, se pravi ideje o tem, kaj trg je oziroma kakšen bi moral biti. V skladu s tem se rešitev skriva v politični volji do spoštovanja pravil igre. Povedano konkretneje: če se bodo evropski voditelji držali sprejetih fiskalnih pravil, pridno zategovali pasove in tako dalje, potem se bo stvar sčasoma rešila sama od sebe.

Kot opozarjajo mnogi, je ordoliberalizem danes uradna ideologija Nemčije. Večina Nemcev verjame, da je bila to pot per aspera ad astra, torej pot, ki jih je iz povojnih razvalin uspešno popeljala do blagostanja. Pot, ki jih je kot obljubljeno ljudstvo iz Egipta popeljala v obljubljeno deželo. Res je, da gre pri vsem skupaj za eno veliko poenostavljanje in mitologiziranje, ampak to konec koncev niti ni tako pomembno, pomembno je, da večina Nemcev tej zgodbi verjame. Ali to pomeni, da bo na tej poti vztrajala tudi alternativna politična opcija, namreč v primeru, če bi Merklova prihodnje leto izgubila volitve? Morda, ampak ni nujno. Socialdemokrati se zdijo pri teh vprašanjih mnogo bolj fleksibilni. V tem kontekstu se v tem trenutku na menda razmeroma jasnem evropskem obzorju že nakazujejo temni oblački. Če Merklova ni uspela prepričati Draghija, kako bo potem šele Hollanda? V vsakem primeru jo v evropskih prestolnicah čaka še veliko predavanj o uspešnosti in koristnosti ordoliberalizma.