Najhitrejši v deželi igrač

Poznam fanta, ki še nima treh let, pa že pozna vse znamke vozil, ki jih lahko sreča na svoji poti po mestu. Pozna tudi veliko različnih modelov iste znamke. Starši pravijo, da ga k temu niso silili. Verjamem. Sicer imajo avtomobile, celo ni jim vseeno, kakšni in katerih znamk so, a jim je hkrati čisto vseeno, če jih mali pozna.

Zgodi se, da me povabijo na kakšno osnovno ali srednjo šolo na druženje z najstniki. Običajno v paru z uniformiranim policistom. Morda je druženje najstnikov s prometno varnostjo tako videti bolj uravnoteženo. Na teh srečanjih policisti praviloma govorijo o prometni nevarnosti in tem, da kršenje prometnih predpisov pomeni slab začetek "odraslega" življenja. Policisti so v vseh primerih, ki sem jim bil priča, svoje delo v učilnicah in telovadnicah opravili odlično. Sproščeno, a hkrati dovolj strogo, da bi lahko najstniki vsaj pomislili na to, da z vožnjo prihaja tudi čas, ko za napake in neumnosti ne bo mogoče več najti "izhoda v sili" ali popravnega izpita.

Pri meni je drugače. Že začelo se je drugače. Mislim, da me je tako druženje z mladimi prvič doletelo pred kakšnimi desetimi leti, ko sem zanje pripravil nekakšen predpotopni tečaj varne vožnje s skuterji. Na željo šol smo druženje nadaljevali v telovadnici in takrat sem se prvič zaplezal. Debata o tem, kaj počnem v življenju, je bila lahkotna, a ko smo prišli do vprašanja, kje in kako testiram vozila, se je zapletlo.

Na tem mestu ni pomembno, kako sem poskušal rešiti nerešljivo napako, ki sem jo naredil s tem, ko sem povedal, da sem ter tja peljem tudi hitreje, kot je dovoljeno. Tisti najstniki so v spomin pač zavarili dejstvo, da na svetu sicer so pravila, a so prav tako tudi izjeme in eni tudi z njimi prav fino shajajo.

A tu bi opozoril na razliko med takrat in danes. Ko sem pred mladimi zdaj, toliko let pozneje, je povsem vseeno, kaj jim povem. Jasno, da trčimo ob to, katere porscheje, ferrarije in lamborgihinije sem preskušal, kakšna je moja najvišja dosežena hitrost na motociklu in kakšna v avtu in zakaj, če se že napihujem, še nisem vozil veyrona ...

Ampak danes jih ne zanima več, kje in kako se to počne. Oni to že počnejo! Vsi so že vozili čez tristo. Na PS3 in drugih aparatih seveda. Eni točno vedo, kako trese volan, kakšen oprijem je v mokrem ipd.

In kaj zdaj? Ko rečem "A mogoče veš, kako je, ko prvič primeš sošolko za roko, čez bok, ko daš ali dobiš poljub?" Naj ti to da PS3, če zna. Zdi se, da jih to ne zanima. Zadnjič je mulc prijavil, da je s sošolko začel in nehal hoditi tako, da ji je "sendnu" SMS. Vmes sta se verjetno družila le na Facebooku in kdo ve, če sta se kdaj sploh dotaknila. Očitno jih realnost ne mika, ali pa se je bojijo. Brez veze se jim zdi škripanje gum, "šraufanje" mopedov, polaganje do tačk in kar je teh super reči, ki jih počneš, ko si mlad.

Zdi se, da adolescenca mlade danes ujame še bolj nepripravljene, kot je nas. Tehnično so res stari 16 ali 18 in punce že tri leta nosijo tangice in visoke pete, fantje pa z belimi čevlji hodijo na masažo in govorijo o migreni in zdravi hrani. Saj morda ni nič narobe, a kaj ko jih bo prej ali slej ujela še kakšna drugačna adolescenca in bodo vendarle hoteli poskusiti svet drugače kot na daleč in "varno".

Na cestah bo z njihovo zapoznelo vihravostjo zagotovo še najmanj težav, saj bodo avtomobili takrat vse napake in prekrške samodejno preprečili. Kaj pa tisti, ki so še v vrtcih? Fant iz začetka zgodbe je, se zdi, še po starem skupaj sestavljen. Sicer pa se mi zdi, da so fantje na igralih preveč čisti in s premalo buškami, da bi od njih smeli pričakovati bolj "realna" življenjska doživetja. Na računalnike bodo zagotovo gledali drugače kot današnji najstniki; le kaj jih bo lahko še presenetilo, jim dalo misliti?

Tudi seksualna revolucija je prinesla, pravijo, sproščeno obravnavanje spolnosti, pa na Zemljo s tem ni prišlo več ljubezni in miru. Res pa je, da so na Švedskem, kjer se je vse skupaj začelo, prometno gledano, zelo strpni. Vožnja tam je zelo varna in v užitek, kot naj bi bil seks.

Primerjava morda ni najboljša, a postavlja vprašanje, če se pri nas morda še nismo znebili nekaterih drugih predsodkov in primežev, ki nam preprečujejo, da bi vožnja tudi pri nas lahko postala taka.