Na počitnice v Slovenijo?

Ko je bilo napovedano, da bo končno posijalo nekaj sonca, smo se že zjutraj odpravili proti Svinjaku, špičastemu vrhu, ki smo ga zadnje dni gledali iz kavarne, kjer smo ob popoldnevih pili kavo in sok v Bovcu. Proti Svinjaku, ki ga imenujejo tudi slovenski Matterhorn, kot mu pravijo številni zaradi njegove značilne oblike. Vrh pomeni dopadljiv, čeprav kar zahteven vzpon dober kilometer nad dolino in je eden od najbolj priljubljenih ciljev za vse planinske izletnike, ki vsaj nekaj dni preživijo na bovškem koncu. Na poti smo najprej srečali nekaj utrujenih Angležev, na goro jih je vodil živahen slovenski par v majicah mariborskega Ekomaratona, počivali so v travi in razmišljali, ali naj sploh še nadaljujejo pot. Na vrhu je s pivom v roki uvrstitev v nogometni finale slavilo pet mladih Nemcev. Oblečeni so bili kar v nogometne drese in kmalu po tem, ko smo prišli na vrh, so jo tako jadrno ucvrli v dolino, da mojima sinovoma za njimi ni uspelo niti nagajivo zakričati: "Argentina!" Vendar smo jih ob spustu spet ujeli ob prelepem razgledišču, kjer so zasanjano gledali v daljavo proti trdnjavi Kluže in Logu pod Mangartom. Tudi ob vračanju nam je prišlo naproti nekaj skupin, najbolj zabavne pa so bile nedvomno počivajoče Nizozemke, ki jih je vročina (in pa pomanjkanje kondicije, morda tudi žalost ob izgubi v polfinalu) pripravila do tega, da so se slekle do modrcev. Upajoč, kot da so že blizu vrha, so nas vprašale, koliko je še pred njimi, mi pa smo jih morali razočarati, da so šele na tretjini poti. Nismo jih hoteli še dodatno zagreniti z dejstvom, da se časovnica, ki je predvidena za pot do vrha, ne premika, kadar počivaš. Da, pri tem julijskem vzponu na Svinjak smo res srečali skoraj same tujce. Slovenci so se, kot kaže, udrli v zemljo, ostali doma ali pa se na počitnice v resnici odpravili nekam v tujino. Podobno je bilo tudi v dolini.

Bovec včeraj, danes in jutri "Letos imamo za več kot četrtino manj turistov," se je pritoževal sadjar v središču Bovca, pri katerem smo se ustavili vsako jutro. "A saj ni čudno," je nadaljeval, "saj jim ne moremo skoraj ničesar ponuditi, še bazena ne, saj so zaprli še hotel, ki ga ima. Slovencev je na sploh bolj malo. Ja, tujci pridejo, gredo na rafting in podobno, a kaj naj tu počnejo ves teden? In kakšen križ je šele s smučiščem, edinim visokogorskim pri nas, koliko časa traja, da se bo to uredilo. Vsa Evropa je bila že tukaj, od Švicarjev in Francozov, zdaj naj bi ga morda prevzeli Rusi. A vedno se nekako zmrdujemo nad tujci in jim ne zaupamo. V tem primeru je to povsem nepotrebno. Saj nam ne morejo odnesti Kanina!"

Moral sem se strinjati z njim. V Bovec pridem vsakih nekaj let, prvič sem bil tu pred skoraj štirimi desetletji, nazadnje pa pred dvema letoma, stvari se le počasi spreminjajo. Če vam je morda všeč rahlo avanturistični pridih alpske doline s prekrasno smaragdno reko, kjer ne poka od množičnega turizma, potem je to pravi kraj za vas. A na drugi strani se ti zdi kot turistu, popotniku ali pa planincu nenavadno, zakaj domačini nikakor nočejo izkoristiti potencialov, ki jih imajo. Seveda jim ne gre vse na roko. Na Bovškem so imeli v zadnjih letih razne težave in nesreče, od žičniške do soške, a zdi se, kot da se je turistična aktivnost v teh krajih že pred časom ustavila, kar v resnici pomeni, da je ostala na precej nizki ravni.

Še slabše je zunaj Bovca, na primer v Trenti, eni od najlepših slovenskih dolin, kjer ob cesti samevajo razpadajoča gostišča in namestitvene zmogljivosti, spet druge pa prodajajo, ker (predvidevam) nimajo dovolj gostov. Da, poleg prekrasne doline in kake gostilne ter prenočišča je obiskovalcem v tretjem tisočletju pač treba ponuditi še kaj drugega.

Slovenci in počitnikovanje v Sloveniji Spomnim se našega dobro domišljenega turističnega slogana izpred kar nekaj let, moralo je biti nekje sredi devetdesetih, ki se je glasil nekako takole: "Dolg vikend so kratke počitnice." Sporočilo je bilo jasno: že če si vzamete zgolj en dan dopusta, na primer petek, in se na počitnice, v Sloveniji so to običajno hribi, morje ali toplice, ne nujno v tem vrstnem redu, podate že v četrtek popoldne, lahko tako kar dobro spoznate posamezen del Slovenije, se ob tem aktivno spočijete, in pa, to je bilo seveda v podtonu, nekaj dobrega naredite tudi za slovenski turizem in njegov razvoj.

Žal se ta ideja pri nas ni dobro prijela, morda z izjemo jesenskih in zimskih obiskov toplic. Naša družina sicer približno polovico poletnih počitnic preživlja v domačih krajih (to so večinoma hribi in kolobarjenje na lokacijah Bohinj‒Bovec‒Kranjska Gora‒Logarska dolina), na kakšen kmečki turizem se odpravimo tudi med letom, ko pa se kje v družbi pogovarjamo o tem, kje in kdaj je kdo nazadnje prespal v domačih turističnih nastanitvah, izvzemši toplice, se mora večina kar dobro popraskati za ušesom, da se spomni, kdaj je to bilo.

Slovenci poletne počitnice pač že tradicionalno preživljamo na domačih terenih južno od Savudrije. To bo težko spremeniti. Ostanejo nam torej tuji turisti.

Turizem kot zdravilo proti krizi Ob dopoldnevih smo lazili po hribih, vsak dan nas je malo namočilo, ob večerih pa smo gledali nogomet in predvolilna soočenja. Tu je bilo kar nekaj govora o novih delovnih mestih in njihovem ustvarjanju, le redko kdaj pa se je redko kdo podrobneje posvetil tovrstnemu potencialu v našem turizmu. Morda tudi zato, ker Slovenije naši politiki ne dojemajo kot turistične dežele, saj verjetno v njej ne dopustujejo pogosto.

To je velika škoda. Ravno turizem lahko Sloveniji razmeroma hitro prinese kar nekaj stabilnih novih delovnih mest, saj ni neposredno odvisen od domače porabe. Aktiven zahodnoevropski par v srednjih letih, ki obišče Slovenijo, lahko namreč v enem tednu bivanja pri nas porabi za kaki dve minimalni mesečni plači denarja. Družine lahko porabijo še precej več. Če jim je bilo všeč, se bodo vrnili in o tem povedali še drugim. Seveda pa morajo biti za to izpolnjeni nekateri pogoji.

Turizem je po eni strani najlepši in najlažji posel na svetu. Zakaj? Najlažji zato, ker je določena (na primer naša) država z ustreznimi naravnimi lepotami že sicer magnet za obisk. Turizem tujih gostov je tudi razmeroma neobčutljiv na krizo – dopustujejo namreč tisti, ki imajo denar, in če je bazen, iz katerega prihajajo k nam, kar ves svet, je teh vedno dovolj. Turizem je najpreprostejša oblika izvoza lastne države v tujino.

Turizem pa je po drugi strani tudi eden od najtežjih poslov na svetu. Zahteva celovito promocijo, dobro, konkurenčno in med seboj usklajeno infrastrukturo ter ustrezno prijaznost turističnih delavcev (tudi na to temo smo že imeli slogan – Turizem smo ljudje). To je storitvena dejavnost z visokimi dodanimi vrednostmi, za stranke se pulijo povsod po svetu, hkrati pa je to dejavnost, ki zahteva jasno strategijo in precejšnja vlaganja. Pri tem lahko aktivno sodeluje tudi država.

Turizem kot točka prihodnjih slovenskih javnih vlaganj? Če bi se v okviru državne spodbude gospodarstvu pri izhodu iz krize odločali med javnim vlaganjem v projekte, kot je na primer drugi tir (takšne ideje so na primer imeli nekateri kandidati za poslance) in enako velikim vložkom v turizem, bi bila moja odločitev jasna. Vlagal bi v turizem, saj bo ta panoga – če se v prihodnosti ne zgodi kaj usodnega, na primer vojna v bližini ali kaj podobnega, kar pa v vsakem primeru vpliva na življenje in gospodarstvo – srednjeročno v svetu doživljala skoraj največji razcvet. S tem bi posredno pomagal tudi drugim gospodarskim panogam, saj razvoj in gradnja ter prenova infrastrukture zahtevajo številne podizvajalce, hkrati pa bi s tem krepili lokalne ponudnike hrane, od kmetov in živinorejcev do predelovalne industrije, ki bodo zaradi prodaje Mercatorja kmalu še bolj na udaru.

Nogomet je mimo, volitve tudi, čas je za turizem oziroma – vlaganje vanj.