Ljubitelji narave

Ni se mi ljubilo pozorno poslušati, ker sem vedel, kaj sledi. Avstrijci so nas zatožili v Evropi, da si neko naše živilo ne zasluži laskavega naziva, saj bojda goljufamo s sestavinami. Jasno mi je bilo, da bo naš predstavnik udaril po mizi, potegnil na plano tabele, podatke, certifikate in lažnive obtožbe zmlel v prah. Zato sem tem bolj presenečeno prisluhnil, ko je slovenski korenjak le mečkal, kvasil in jamral, pravzaprav ponavljal eno in isto začudenje – ja, kako, saj mi smo Slovenci, mi nikoli ne bi goljufali pri hrani ... mi tega ne počnemo ... mi že ne ... mi ...

Skratka, nedvomno bodo Avstrijci v tej tožbi zmagali.

Prva možnost je, da so novinarji razstrelili vhodna vrata ob petih zjutraj in gospoda potegnili iz gat, pa je bil malo zmeden. Druga možnost pa je, da smo trčili ob nekaj tako samoumevnega, da je presegalo njegov okvir razmišljanja, kar je vedno značilno za slepo pego na očeh ljudstva.

Sebe imamo za najbolj pridno ljudstvo na svetu, kar sem v teh kolumnah že pogledal pobliže in prav tako se smatramo za ekološke angele. Vsakič, ko vprašamo prodajalko: "Je to domače?", smo na oltar slovenske ekovere postavili novo daritev. Jasno nam je, da naš kmet ne hlasta za profitom kot osovraženi tujci, dobiček bi občutil kot pljunek v obraz, saj altruistično izgoreva za narod brez plačila, nekako tako kot umetniki in podobni poklici.

Ker smo ekološko povsem neoporečni, ne potrebujemo zelene stranke v parlamentu; brez greha smo, za razliko od Nemcev, recimo.

Čistilna akcija Lani nas je četrt milijona družno krenilo po gozdovih in travnikih ter nabralo na tone odpadkov. Smeti so res ležale povsod in navadili smo se jih srečevati po gorah in dolinah. Priznajmo, tudi nekakšno draž so dodajale našim gozdnim aktivnostim, saj nikoli dobro niste vedeli, ali iz zemlje pulite gobana ali izpušni lonec, čepi v grmovju medved ali zapuščen štedilnik ...

Prve dni po čistilni akciji so bili gozdovi nerazpoznavni – leska raste iz tal in ne iz gradbenih odpadkov? Borovnice ne potrebujejo preluknjanih loncev za streho? A že po kakem tednu se je domača zemlja začela normalizirati, odpadke ste namestili nazaj in po pol leta so sledi velike akcije izginile. Torej ni bila več od prijetnega druženja, sprehoda in promocije njene voditeljice.

Že od mladih dni rad kolesarim po kolovozih in še vedno me kak odslužen hladilnik preseneti na najbolj nemogoči lokaciji. Pločevinka vam lahko spotoma zdrsne iz omotičnih rok, a za namestitev odsluženega pralnega stroja na vrh gore morate organizirati celo odpravo; za odvoz gradbenega materiala na barje potrebujete prikolico in lopate; težko in trdo delo, ki mora biti namensko.

Dolgo sem mislil, da se odpadkov lahko edino na ta način znebimo in ko sem obnavljal stanovanje in sam ostal z veliko prikolico materiala, sem rekel, eh, bom plačal, in se odpeljal na deponijo. "Ja, kar tamle stresite," so rekli in niso hoteli plačila. Torej, ne samo, da je zastonj, še neprimerno bliže je od vseh črnih izletov po gorah, zahteva manj truda in hitreje je opravljeno. Nekaj let pozneje sem na odvoz kosovnih odpadkov podtaknil tretjino hiše (dobesedno! Dolga zgodba ...) in so jo odpeljali, le z zmernim godrnjanjem. Dejansko ni nobenega razloga za podtikanje pleha po odmaknjenih globelih?

Smetenje narave torej ni varčevanje, marveč akcija! Čemu?

Kemikalije Slučajno sem se peljal mimo Žal, ko so odstranjevali kolibe na vrtičkih in osuplo sem ustavil kolo. Hišice so bile večinoma polne embalaže kemikalij, posebej mi je v spominu ostala ogromna plastenka strupa za polže – kot bi hotel lastnik na tistih nekaj kvadratov vrta živali utopiti in ne zastrupiti.

Še v istem mesecu sem ob obvoznici klepetal z gospodom, ki je iz kovinskega soda točil nekaj črnega v luknje sredi gredice. Odpadno strojno olje bojda prežene krte, voluharje in druge podzemne napadalce, je pojasnil. "Gojite zelenjavo za prodajo?" sem ga vprašal. "Ne, za doma," je presenečeno pogledal.

Na tem mestu že lahko malce pobrskamo po statistikah, ki pravijo, da je pri nas uradna raba pesticidov manjša kot na zahodu, "a učinek na zdravje in okolje je verjetno večji. Nepravilna raba in trgovanje z nedovoljenimi, dostikrat neoznačenimi, pesticidi ogrožata zdravje kmetov in njihovo okolje." Malo sem se pozanimal, kaj naj bi nepravilna raba pomenila in slišal, da tisti, ki si jo privoščijo, ponavadi niso malenkostni, saj se izgovarjajo, da decimalna vejica mesto levo ali desno pa že ne more biti tako zelo pomembna. Kar me spomni na nek drugi podatek: po zmožnosti razumevanja besedila (funkcionalni nepismenosti) smo po raziskavi Razvojnega programa združenih narodov (UNDP) na zadnjem mestu z 42,2 odstotka! Če je torej kemikalija označena, pol prebivalstva itak ne bo razumelo, kaj piše. Pri neoznačenih se še pretvarjati ne bo treba, da beremo, zato so za nas primernejše.

Najbolj ekološki narod na svetu Naša vera v najbolj ekološki narod na svetu je sestavljena iz mešanice razlogov. Ljudje smo narejeni za varčevanje z energijo, torej nas more nekaj zares spodbosti, preden se pokrenemo. Slovenci smo še posebej programirani za pasivnost. In če je z ekologijo vse v redu, potem ni ničesar, proti čemer bi morali ukrepati, zato lahko ostanemo še naprej pasivni, mar ne? Poglejte vrle Zasavce, koliko let se jim je nabiralo, preden se jim je končno nabralo. In poglejte preostalo Slovenijo, kako se z rokami v žepih obrača proč in si žvižga domače viže, češ, tole se me pa ne tiče. Ja, tudi prebivalce šaleške doline imam v mislih.

Drugi razlog slepote je nedvomno ekonomski; če je Slovenija res igrišče multinacionalk in njihovih interesov, kot sem razumel iz nekaj objavljenih intervjujev v zadnjem času (recimo Anton Komat in dr. Gorazd Pretnar), lahko vsak od lokalnih šefov kaj zasluži, medtem ko podaniki gledajo proč.

Tretji razlog je čisto slovenski: še vedno nismo sestavili države, marveč smo ohlapna konfederacija 212-ih občin, o čemer sem že pisal. Kar se pozna pri razmišljanju: James Bond je državni agent in mora atomsko bombo demontirati, sicer bo razstrelila državo, medtem ko naš Janez lahko z njo steče par sto metrov do sosednje občine in jim jo podtakne ter se zlobno hahlja zraven, keh, keh, keh ... Zveza 212 občin seveda ne more sestaviti strategije države in tako nimamo ne zunanje, ne kulturne in seveda tudi ne ekostrategije.

Na prvi pogled je četrti razlog vedno večja razvajenost otrok. Smeti letijo od njih, saj so navajeni, da dobri palčki isti trenutek pospravijo za njimi. Kaj se zgodi, kadar so palčki odsotni, lahko vidite pred vsako trgovino, šolo, koncertom, prireditvijo itd. Osnovno programiranje človeških možganov se izvede do petega leta in ravnanje z odpadki bi moralo biti v njem. Ker ni, očitno ne gre le za najstniški upor, marveč za posnemanje staršev. Poglejte naslednji video. Sredi Maribora so zraven koša postavili prazno steklenico in snemali, če jo bo kdo pobral. In jo je res! Grk! Ki potem pove, da je to pač Balkan, ni čudno, da se smeti valjajo povsod. Komentatorji pa v bes! Kakšen udarec v srce najbolj ekološkemu narodu na svetu, ki nima z Balkanom ničesar skupnega.

Peti razlog je visoka stopnja slovenske agresivnosti, s katero izstopamo tudi v mednarodnem merilu. Ker pa smo bili vedno pod okupatorjem, mora biti agresivnost varna, obrnjena navznoter, v alkoholizem, depresijo, samomore; če pa že krene v akcijo, potem ni primernejšega mesta kot narava, v katero posežemo z edinim, kar frustriran in agresiven človek zmore: z destrukcijo.

Vse skupaj pa zašpilimo z razlogom, ki najgloblje tiči v kolektivnem nezavednem. Pisal sem že o Braudelovem poročilu o prvih starogrških mestih, ki jih je odlikoval pohlep po lastni zemlji, za kar so imeli isto besedo kot za spolno slo. In dodajam še citat: "Nikjer drugje v svetovni zgodovini ni bila ljubezen do domače zemlje prignana do take skrajnosti, s posledico, da se taka ljubezen lahko umakne le sovraštvu."

Obsedenost z zemljo (na svoji zemlji!) je osrednja tema slovenske literature in ko sem samo enkrat, za pokušino, sodeloval v komisiji za izbor amaterske kratke zgodbe, se jih je skoraj polovica ukvarjala z gruntom (točno ta izraz!) in vejami, ki segajo čez plot, pa jih je treba porezati in posekati, s sosedi vred. Ta strast do svojega se seveda mora uravnotežiti s sovraštvom do te iste zemlje, ki nas veže, požira naša življenja. Vsak Slovenec, ki na prikolico naloži svoje odpadke, predvsem gradbene, in jih odpelje v neokrnjeno naravo, je kot pes, ki si s scanjem označuje teren. Naravi da vedeti, da mu ne more uiti, prej ali slej jo bo zgrabil in si jo prisvojil, moja boš, pa če crkneva skupaj. Rjaveč pralni stroj vrh gore je spomenik slovenskemu Sizifu, ki je sfinanciral vso to tehniko s svojo nizko plačo, zdaj pa jo je privalil do vrh gore in si misli da je svoje breme podtaknil drugemu.

Skratka, narava je ali moja last in jo ljubim ter z njo počnem kar hočem ali pa je tuja in jo sovražim ter uničujem. Na žalost je v teh krajih včasih težko razlikovati prvo od drugega.