Levica in problem identitete

Intervju je potekal 16. marca v Parizu, vodila pa sta ga dva novinarja iz Libération in en iz FAZ. Gabrielova prisotnost je bila sprva zamišljena kot nekakšna protiutež Merklovi podpori Sarkozyju, toda v kontekstu zadnjega spora znotraj SPD glede morebitne podpore fiskalnemu paktu se zdaj vlogi kažeta povsem drugače. Na kratko: Hollande je medtem postal, predvsem po zaslugi Merklove, junak in upanje evropske levice.

Spori znotraj SPD sicer zelo nazorno kažejo stanje na evropski levici: brezidejnost, krizo identitete, nezmožnost oblikovanja resničnih alternativ, skratka popolno politično impotentnost.

Tako v Nemčiji kot tudi v Franciji je zelo opazna razklanost znotraj skupnega političnega pola: SPD, ki je po mnenju mnogih premalo leva – in če se človek spomni samo Schröderja, zares težko opazi kakšno pomembno razliko med njim in Merklovo –, in na drugi strani Die Linke, ki velja za preveč levo, zato se skuša SPD od nje kolikor se le da distancirati. Podobno stanje je v Franciji, kjer ima Hollande svojo senco v Mélenchonu. Naloga je zato načeloma preprosta: gre "zgolj" za to, da se najde pravo ravnovesje med "preveč" in "premalo", nekakšno sredino znotraj levega pola.

Mélenchon, ki ga je v primerjavi s Hollandom mnogo prijetneje poslušati, poleg tega pa ima brez dvoma tudi opaznejšo pojavnost, nima na bližnjih volitvah seveda nobenih pravih možnosti. In neumno bi bilo trditi, da se tega sam ne zaveda. Vendar to ne pomeni, kot mnogi napačno mislijo, da dela s svojo medijsko dovolj opazno in do določene mere gotovo tudi vplivno kampanjo razkol na levici. Ravno nasprotno, Mélenchon je tisti, ki levico zbira, še več, on je pravzaprav edino in v vsakem primeru najboljše zagotovilo, da bo od Hollandovega deklariranega levičarstva na koncu tudi kaj konkretnega ostalo.

Levičarstvo stoji in pade z razumevanjem države. Kot prvo: socialna država ni in ne more postati predmet političnega trgovanja in sklepanja kompromisov. Država je nasploh edina instanca, ki postavlja in zagotavlja okvire skupnega življenja. To pomeni, da se država v perspektivi levice ne kaže kot sredstvo za zagotavljanje svobodnih trgov in njihovo servisiranje. To nadalje pomeni, da se država ne sme pasivno prepustiti delovanju "nevidne roke". Konec koncev, ta roka ni pravzaprav nič drugega kot mit. Perspektiva je torej obrnjena, obrat pa utemeljen na preprostem dejstvu, da če ni države, potem ni trgov. Se pravi, naloga države je v tem kontekstu v tem, da v prvi vrsti poskrbi za humanizacijo trgov. Ob tem se je treba tudi zavedati, da ni naloga države v ustvarjanju potrošnika; njena glavna naloga je nekje čisto drugje, namreč v ustvarjanju državljana. Za doseganje navedenih ciljev ni nujno, da je država ravno vitka. No, saj lahko tudi je, ampak to tako in tako ni bistveno. Mnogo pomembneje je, da ni anoreksična. Vse kaže, da je to medtem postal glavni cilj skupne evropske – torej desničarske – politike: obsesivno hujšanje in zategovanje pasov. Margaret Thatcher je za to nekoč skovala imeniten slogan – TINA, tj. there is no alternative, ni alternative. In če želi levica s svojimi spremembami resno, je njena prva naloga, da ljudi prepriča o nasprotnem. V tem je navsezadnje tudi smisel politike – svoboda, zagotavljanje alternativ.