Ponedeljek,
11. 2. 2013,
5.53

Osveženo pred

9 let, 5 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 11. 2. 2013, 5.53

9 let, 5 mesecev

Kriza srednjega sloja

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Zaradi gospodarskih težav imajo tako ZDA kot tudi EU velike težave z brezposelnostjo, vendar različne narave.

Kot je pred kratkem napisal analitik George Friedman, je težava Evropske unije precej bolj geopolitična: če ne bo rešila brezposelnosti, kar pomeni v resnici sanirati ves gospodarski prostor, ki zajema bančni, tržni in politični sektor, potem tvega – in to smo očitno opazili lani – razpad. Združene države takšnega tveganja ne poznajo. Poznajo pa težavo umiranja srednjega sloja. Srednji razred je socialno gledano najpomembnejši dejavnik za stabilnost katerekoli države in ekonomije. Srednji sloj je proizvodnja, napredek, istočasno pa blaginja in zmerna socialna konservativnost. Srednji razred nima rad tveganja, ker v uporih, vojnah, revolucijah lahko samo izgubi pridobljeno. Tvegano naravnani so po navadi socialni ekstremi. Tisti, večina vseh nas, ki živi nekje vmes, pa nasprotuje kaosu in podpira urejeno življenje in demokratične inštitucije. Srednji razred, ki izhaja iz časov francoske revolucije, je največje bogastvo vsake države. Vendar v Združenih državah Amerike njegov standard upada že nekaj let in ogroža stabilnost družbe. Zagotovo se večina od nas spomni na ameriške filme iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat smo lahko opazovali značilne družine srednjega sloja, v katerih je delal samo oče, ki so imele en dober in en malo slabši avto, eno urejeno vrstno hišico, ne glede na dejstvo, da je bila žena gospodinja, pa so si vsi lahko privoščili počitnice. Danes takšnih prizorov ne vidimo več. Danes so družine precej manj številčne in starši morajo delati, če se želijo prebiti do konca meseca. Kriza srednjega razreda pomeni veliko tveganje za ameriški sistem in za gospodarski razvoj, takšnega, kakršnega poznamo po drugi svetovni vojni. Gre za družbeni red. Dohodek povprečnega Američana v letu 2011 je znašal 49.103 dolarje. Če podatke prilagodimo inflaciji, je bil povprečen dohodek tik pod ravnjo, na kateri je bil leta 1989, in celo 4.000 dolarjev nižji od tistega v letu 2000. Po uradnih izračunih, če še odtegnemo zvezne davke in socialno zavarovanje, upade dohodek pod 40.000 dolarjev na leto. Polovica vseh ameriških gospodinjstev v resnici zasluži polovico omenjene vsote. Zgodovina čez lužo temelji na dejstvu, na prepričanju, da se lahko po družbeni lestvici z lahkoto premikaš navzgor, če si sposoben in deloven. Pozitivna socialna mobilnost se je po velikih gospodarskih, industrijskih premikih XIX. in XX. stoletja radikalno vgradila v ameriško kulturo in miselnost, zdaj pa postajajo prepričanja iz dneva v dan bolj nestabilna. Postindustrijsko državo so politiki zgradili na temeljih državnih finančnih pomoči veteranom druge svetovne vojne: podpora univerzitetnemu izobraževanju oziroma izpopolnjevanju, podpora pri nakupu gradbenih zemljišč in minimalne obresti pri stanovanjskih posojilih. Vzporedna gradnja velikih povezovalnih poti po državi je ZDA vselej zagotovila družbeno živahnost, vse do danes. Po zadnji gospodarski krizi se zadeve hitro spreminjajo in tako ZDA ter EU postajajo de facto revnejše ne glede na dejstvo, da so daleč na vrhu lestvice BDP oziroma človeškega razvoja pred preostalimi deli sveta. V zadnjem času vedno več strokovnjakov govori o nujno potrebnem novem socialnem inženirstvu, ki bi lahko pomagalo politikom sprejeti pravilne ukrepe za krepitev srednjega razreda. Vendar, kot smo pred tedni ugotovili na okrogli mizi, ki jo je organiziralo Panevropsko gibanje Slovenje, na kateri so sodelovali dr. France Arhar, Ana Lukner, Dolores Kores in Peter Svetina, rešitve niso preveč zapletene, če se ozremo v svojo zgodovino in kulturo. Sam slovenski narod jo skriva v svojem DNK: tržna socialna ekonomija lahko pomeni v času, ko se turbokapitalizem počasi ruši, primeren model za vso Evropo. Tretjo pot med individualistično kapitalistično ter državno socialistično ekonomijo.