Končno! Kdo pa odgovarja?

Predsednik Evropske komisije je končno izrekel nekaj pametnega. Guverner Evropske centralne banke je končno sprejel nekaj dokončnih odločitev. Po skoraj dveh letih brezvladja evropskih ustanov se Unija vrača na parket mednarodne politike. Predsednik Komisije je opozoril, da Unija potrebuje pot k večji federativni ureditvi in skupnemu bančnem sistemu, kar pomeni, da je treba delati male korake v smeri večje politične povezanosti. Mario Draghi pa je dokončno, definitivno sprejel pravilo, da lahko ECB na trgu kupuje neomejeno vsoto obveznic držav v težavah. Mario Draghi, glavni evropski bankir, se je končno odločil. Barroso pa se je končno obrnil v pravo smer, potem ko so ga dolge mesce opozarjali, da izgublja vso verodostojnost kot vodja Komisije in da Unija tvega razpad, če v kratkem ne bodo poudarjene nove, jasne vizije. Ideja o močnejši federaciji držav je seveda še daleč od jasne vizije naše prihodnosti, je pa zagotovo vsaj spodbudna smernica in edina novost, ki so jo izrekle bruseljske inštitucije v zadnjih letih. Čeprav sem predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, si svoje naloge še zdaleč ne predstavljam kot vlogo nekritičnega podpornika utopične ideje o neproblematični združitvi vseh evropskih narodov, ki jih dejansko ločita zgodovinska pot in zemljepisna pozicija: predpogoja, na katera so vezani državni interesi in vplivna območja. Kot vodja Slovenskega panevropskega gibanja se zavedam, da je potrebna dobra doza zdrave pameti in previdnosti pri razglašanju federativne Evrope, ki v resnici nikoli ne bo obstajala. Vsaj ne bo obstajala v državno-pravnih okvirih, ki so znani do danes. Evropska unija mora svojo pot nadaljevati. Unija lahko obstaja le, če napreduje. Poti nazaj ni, ker bi pomenila vrnitev v zgodovino naše celine, polno vojaškega posredovanja in smrti oziroma v pokole. Unija je edina ureditev, ki ji lahko dodamo samo še sistem, ki so ga mednarodni voditelji načrtovali leta 1815 na dunajskem kongresu – ta je Evropo zaščitil pred samo seboj za dlje kot petdeset let brez prekinitve. Evropska unija še zdaleč ni najboljša organizacija na svetu. Še zdaleč ni popolna, je pa edina, ki jo imamo in ki jo lahko oblikujemo, da postane vsaj vedno bolj strumentalna za naše cilje: mir, razvoj, gospodarska rast. Znotraj skupnosti, katere člani smo, je po zadnjih podatkih 25 milijonov brezposelnih. Finančni krizi oziroma finančnemu fašizmu, kot smo ga že nekajkrat imenovali v kolumnah, smo začeli enotno in sistemsko odgovarjati šele zdaj z zgoraj omenjenimi izjavami. Šele danes v svet pošiljamo sporočilo o enotnosti in pripravljenosti na "boj". Ampak izgubili smo dve leti! Dve leti smo pustili, da nas za nos vlečejo finančne špekulativne mreže, in prodajali koščke naše blaginje. Dve leti smo raje žrtvovali Irsko, Grčijo, Portugalsko in plačevali mastne denarje za napačna reševanja, ki so že na samem začetku zahtevala drugačen pristop. Izgubili smo čas, kredibilnost, velik del splošne blaginje in, kar je bistvenega pomena, ogromno denarja! Zakaj pozdravljam večjo federativno ureditev in demokratičnost? Ker za vse navedene napake danes ne odgovarja nihče! Kdo odgovarja za vse izgube, ki smo jih našteli? Preprosto nihče. Ne Barroso, ne Angela Merkel, še najmanj pa gospod Van Rumpuy! Nekateri evropski voditelji so se v zadnjih dveh letih izkazali za povprečne nesposobneže brez vizije in brez znanja, drugi pa za spretne izkoriščevalce držav v težavah. Iz pijanega stanja so se prebudili, šele ko sta Hollande in Monti, skupaj s tako imenovano južno fronto, izkazala nepripravljenost pri nadaljnjem rušenju zveze, ki so jo zgradili politični predniki. Ampak kdo bo odgovarjal? V Uniji moramo čim prej poskrbeti tudi za primeren nadzor oziroma legitimnosti skupnih voditeljev … Če že gremo naprej po poti tesnejše skupnosti.